Božično-novoletni koncert Gimnazije Poljane je tudi letos v teh sicer napetih decembrskih dneh vse sodelujoče napolnil z ustvarjalnostjo in občutkom povezanosti. Odvil se je v petek, 13. decembra, v Španskih borcih. Oba koncerta sta potekala gladko in vsi nastopajoči smo bili nadvse zadovoljni. Pri pripravi letošnjega BNK-ja, kot ljubkovalno pravimo poljanskemu decembrskemu dogodku, je na odru in v zaodrju sodelovalo vsaj 100 dijakov in 28 učiteljev, od organizacijske ekipe, v kateri sem bila tudi sama, medijske ekipe, fotografov, tehnikov, glasbenikov, plesalcev, do scenskih mojstrov in pomočnikov. Na oder smo uspeli postaviti dva koncerta.
Priprave so potekale že od začetka oktobra, ko smo imeli prvi krog avdicij. Od takrat je organizacijska ekipa s pomočjo učiteljev Nataše Žiger, Mateje Jakša Jurkovič in Uroša Bizilja trdo delala, da smo sestavili razpored točk, organizirali vaje in generalke ter ugotovili, kako bo celotna prireditev potekala. Svojo pozornost in potrpežljivost smo vlili v vsako točko in posnet filmček. V organizacijskem tandemu sem sodelovala z Elo Štiglic, na pomoč pa nama je priskočil bivši poljanec Matija Rakun. Za medijsko ekipo je bil odgovoren Dan Grabnar, srce in duša koncerta pa sta bila naša voditelja Matic Žust Šprah in Jakob Adamič Šeme.
V tednu pred nastopom nam je pomagalo mnogo predanih in srčnih dijakov, zaradi katerih je BNK sploh dobil svojo podobo. Zdi se mi pomembno, da poudarim, da se najlepše stvari na BNK-ju nikoli ne zgodijo pod sojem odrskih luči, ampak med pripravami. To so prijateljstva, ki jih navežemo, izkušnje, ki jih dobimo, in potrpežljivost, ki se je naučimo. Prav tako je to priložnost, da se učitelji in dijaki med sabo bolje spoznamo in razumemo, da stopimo izza šolskih klopi in katedrov in se spomnimo, kaj vse nas povezuje.
Ko sem med BNK-jem stala v zaodrju in gledala nastope in filmčke, ki sem jih do takrat videla že neštetokrat, sem lahko razumela, zakaj je tako pomembno, da se kulturno udejstvujemo in da smo del projektov, ki so veliko večji od nas.
BNK je skupen projekt učiteljev in predvsem dijakov. Dijakov, ki nočemo nikoli pozabiti občutka, ki smo ga imeli, ko smo prvič odprli težka vrata Poljan, in vedeli, da smo tukaj doma.
Aiko Zakrajšek, 2.A
Fotografije: Luka Žager Đurić
