V četrtek, 6. februarja, se je v šolski dvorani zbrala pisana družba poljancev iz vseh časov. K predstavitvi spominskega zbornika v dveh delih Poljane spomina in Poljanci smo poleg avtorjev prispevkov povabili tudi predstavnike sedanjih dijakov in poljanske upokojence – med njimi smo se posebej razveselili Jara Komaca, ravnatelja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, in drugih visokih gostov.
Tehten, svež in tudi duhovit program prireditve je pripravila Katarina Torkar Papež z dijaki.
Zbrane je najprej pozdravil ravnatelj, gospod Bojan Bogatec Končan, ki je v svojem govoru poudaril namen praznovanja 120-letnice, nanizal nekaj utrinkov iz zgodovine šole in se zahvalil urednikoma in sodelavcem spominskega zbornika.
novinar na RTV, nekdanji poljanec, maturiral leta 1986; in Mariča Pohar,
učiteljica francoščine in angleščine na Poljanah od leta 1966 do 2010.
Marko Trobevšek je jedrnato predstavil prvi del zbornika: Poljane spomina prinašajo na začetku osvežen pregled zgodovine šole Klavdije Volk Vujić in Saše Perović, sledita razprava o imenitnem prvem ravnatelju šole Franu Wiesthalerju (Davida Movrina) ter komentiran pregled dokumentov, ki jih o šoli hranijo v mestnem in državnem arhivu ter šolskem muzeju (Marka Trobevška).
Trije prispevki so odlomki iz literarnih del, v katerih nastopa gimnazija, in sicer iz romanov Panonsko morje Branka Šömna in 5 do 12 Lenarta Zajca ter iz satirične komedije Pod Prešernovo glavo Alenke Goljevšček. Jedro knjige so spomini nekdanjih dijakov, ki pokrivajo zadnjega pol stoletja šole, sledijo pa še spomini nekaterih upokojenih profesorjev in sedanjega ravnatelja. Druga knjiga zbornika – Poljanci – vsebuje seznama dijakov in zaposlenih od začetka stoletja do danes ter ločeno še seznam ravnateljev. Pripravila jo je Klavdija Volk Vujić ob pomoči Saše Perović.
Potencial spomina je od nastopajočih najprej izkoristil filozof in glasbenik Boštjan Narat, ki je govoril kot predstavnik nekdanjih dijakov. V veselje poslušalstva se je spomnil debate iz svojih gimnazijskih let, ki je bila v isti dvorani in v kateri so dijaki od ravnatelja Lojzeta Pluška zahtevali lastno kadilnico, kot so jo imeli profesorji. Iz zabavne anekdote je Boštjan Narat izpeljal nekaj resnejših misli o tem, kako so dijaki in profesorji, ki sicer nikoli ne morejo biti ‘isti’, vendarle del iste zgodbe, in o rečeh, ki iz tega sledijo …
Velik del programa je bil sestavljen iz zapisov v Poljanah spomina.
Posrečen scenarij je pritegnil poslušalstvo tako z glasbenimi točkami, pri pripravi katerih je sodelovala Mateja Jakša Jurkovič, profesorica glasbe, kot z besedami, verjetno zato, ker je po eni strani dregnil v marsikaj, kar pesti – ali bi moralo pestiti – sodobno šolo, po drugi pa izrazil vero v pomen izobrazbe in priznanje tako šolajočim se kot šolnikom.
Prireditev se je zaključila s poljansko himno, ki jo je pred dvajsetimi leti na besedilo Kozme Ahačiča zložil prav Boštjan Narat. Zapela sta jo Eva Kene, ki postaja poljanska pevska legenda, in Bojan Cvjetićanin, ki se je posebej za ta nastop iz legende vrnil na poljanski oder.
Na zakuski po predstavitvi je kajpak zmanjkalo časa, da bi mogel vsakdo poklepetati z vsakim, s katerim bi rad. Naslednja priložnost bo osrednja proslava 120-letnice Gimnazije Poljane 8. marca v Cankarjevem domu.
Še nekaj utrinkov prihajajočih gostov:
