Velikokrat me vprašajo: ,,Zakaj kemija?” Preprosto jim odgovorim: ,,Ker je logična!” Všeč mi je praktično delo, pa tudi teorija, ki se mnogim zdi dolgočasna in nepotrebna. V kemiji preprosto uživam. Ob kemiji se sprostim, kot se glasbeniki sprostijo ob glasbi. Kemija je moja glasba, rada jo poslušam in izvajam.
Ko sem bila mlajša, so mi bile vedno všeč tehnične in naravoslovne vsebine, zares zanimali pa so me jeziki in dokler nisem prišla na Gimnazijo Poljane, sem bila prepričana, da bom študirala jezike, saj mi je bilo učenje novih jezikov vedno izziv, ki sem ga jemala zelo zavzeto. V prvem letniku pa je postopoma postajala moja največja želja študij kemije.
Kako učenci dojemajo in označijo neki predmet kot zanimiv, je po mojem mnenju zelo odvisno tudi od učitelja. Tudi če ti predmet ni všeč, lahko dober učitelj z zanimivo razlago vzbudi zanimanje zanj. To se je meni zgodilo že v osnovni šoli. Za izbirni predmet sem poleg nemščine vzela še kemijo, ki sem si jo izbrala zaradi učiteljice, ki nas je leto prej učila naravoslovje. Njena pozitivna energija in zavzetost pri podajanju snovi sta me prepričali. Ob zanimivi razlagi in raznolikih poskusih sem se postopno navduševala nad predmetom. Začela sem obiskovati tudi dodatni pouk, kjer smo izvedli še več poskusov. V spominu mi je ostal poskus, v katerem smo preverjali, če so reakcije enosmerne ali reverzibilne. Delali smo z zelo lepo obarvanimi raztopinami koordinacijskih kompleksov. Najprej smo imeli brezvodni bakrov sulfat, ki je brezbarvna kristalična snov. Raztopili smo ga v vodi. Nastala je svetlo modra raztopina, dodali smo ji amoniak in barva se je spremenila v temno modro, ob dodatku natrijevega klorida je še tretjič potekla substitucija ligandov in nastala raztopina se je obarvala zeleno. Na koncu smo dodali produkte in pogledali, če se je raztopina vrnila v prvotno barvo.
Takrat si niti jaz niti moji bližnji nismo predstavljali, da me bo kemija kmalu popolnoma prevzela. Po koncu osnovne šole sem se začela še bolj zanimati za naravoslovje, vendar je bila tudi želja po študiju nečesa družboslovnega takrat še vedno izrazita.
Prva šola, ki sem jo obiskala na informativnem dnevu, je bila Gimnazija Poljane. Takoj ko sem stopila skozi vrata, sem vedela, da bo prava zame. Že sama stavba me je čisto prevzela – ko sem videla svetle, okrašene hodnike in nasmejane dijake, sem si z lahkoto predstavljala, da bom naslednja štiri leta svojega življenja preživela kot poljanka in tisti hip sem se odločila. Drugih srednjih šol si potem sploh nisem ogledala, saj sem bila v svojo izbiro popolnoma prepričana. Te nagle odločitve nikoli nisem obžalovala. Prav nasprotno. Iz dneva v dan sem nad Poljanami bolj navdušena, za kar je najbolj zaslužen moj profesor in sošolci, zaradi katerih se v šoli počutim res super.
V prvem letniku so me iz dneva v dan bolj navduševali naravoslovni predmeti. Na učnih urah teh sem bila sproščena, začutila sem nekakšen notranji mir. Še najbolj se je to odražalo pri kemiji, kjer je profesor vedno poskrbel za zanimivo uro. Začela sem se prijavljati na tekmovanja, na katerih sprva nisem bila najuspešnejša. Sčasoma pa mi je šlo vedno bolje in moj interes za kemijo je rastel in rastel. Z vztrajnostjo sem v naslednjih letih osvojila zlati Preglovi priznanji. Boj za tretjega pa me letos še čaka. Izjemno hvaležna sem svojim profesorjem, ki so si vedno vzeli čas zame in me spodbujali v tem, kar me je zanimalo. Kadarkoli sem bila dobrodošla, da vprašam, kar mi v zvezi s kemijo ni bilo jasno in kar me je še zanimalo.
V življenju je zelo pomembno, da si ob pravem času na pravem mestu in zdi se mi, da v mojem primeru bolje ne bi moglo biti. Dobila sem najboljšega mentorja in mentorico, ki sta me seznanila s svetom kemije in me navdihnila za raziskovanje. Svojo mentorico sem spoznala, ko sem obiskovala drugi letnik. Od takrat sva skupaj izvedli en projekt, in sicer sva najprej primerjali učinkovitost laserja in vodne kopeli pri odmrzovanju krvi.
Na veterinarski fakulteti sva dobili vzorce krvi. Potem so na Odseku za raziskave sodobnih materialov Instituta Jožef Štefan, kjer se ukvarjajo z raziskavami krioprezervacije rdečih krvnih celic, izolirali eritrocite in pripravili 10 %-suspenzijo v fiziološki raztopini. Vsem vzorcem je bil dodan še krioprotektant saharoza, le polovici pa barvilo IR-820. To je komercialno ime za to molekulo, saj ima absorpcisjki vrh pri 820 nm. Barvilo pa sva uporabili zaradi njegovega fototermičnega efekta. Poenostavljeno to pomeni, da se absorbirana svetloba pretvori v toploto. Vzorce je bilo potrebno čim hitreje zamrzniti, da ne bi nastali kristali ledu, zato smo uporabili tekoči dušik, ki ima temperaturo približno -196˚C. Potem sva vzorce enega za drugim odtajali. Uporabili sva infrardeči laser z valovno dolžino 808 nm in močjo 5 vatov, kar je precej močno in nevarno za naše oči, tudi če te svetlobe ne moremo videti, saj se spekter človeku vidne svetlobe giblje od 380 do 750 nm. Laser sva primerjali z vodno kopeljo, pri kateri sva imeli stalno temperaturo 37˚C. Temperaturo sva ves čas spremljali s termovizijsko kamero. Na koncu sva stopnjo hemolize določili z meritvami absorbance pri λ= 541 nm, kjer ima hemoglobin absorpcijski vrh. Mrtve celice namreč sprostijo hemoglobin in na ta način določimo delež mrtvih celic v vzorcu. Najboljše rezultate sva dobili pri vzorcih, ki so bili odtajani z laserjem in niso vsebovali barvila. Prišli sva do zaključka, da je odtajevanje z laserjem potencialno dobra alternativa odtajanju v vodni kopeli. Hkrati pa nakazuje, da je še veliko prostora za optimizacijo tega postopka, ki bi vodila do občutnega izboljšanja preživetja celic.
Za uspešno opravljeno raziskovalno nalogo pa smo si prislužili tudi Krkino nagrado.
Kemija se mi zdi logična, saj si z lahkoto predstavljam molekule, spojine in reakcije, o katerih se učim. Pri drugih predmetih, npr. pri fiziki ali matematiki, mi to ne gre tako dobro, zato se velikokrat, ko mi pri učenju drugega predmeta ne gre, ustavim in nekaj časa rešujem kemijske naloge. Tako se hitreje zberem in se nato lažje in bolj učinkovito učim drugih predmetov.
Kemija je povezana tudi z mojim zasebnim življenjem. Veliko lažje navežem stike z drugimi naravoslovci, saj mi je na temo kemije veliko lažje začeti pogovor.
Ko ob izvajanju eksperimentov opazujem svojo mentorico in njene sodelavce, se mi vedno zdijo prisrčni in dobrovoljni. Med seboj se dobro razumejo in sodelujejo. Upam, da bom nekega dne tudi sama del take ekipe. Zavedam se, kako pomembno sta moja mentorja vplivala name, zato si želim, da bi tudi sama nekoč v prihodnosti znala koga tako navdušiti nad kemijo in učinkovito predati in deliti svoje znanje naprej.
Hvala dr. Roku Rudežu in dr. Nini Kostevšek!
Besedilo in fotografije Tajda Koblar, 4.H