Marko Trobevšek
Uvodno pojasnilo: Prispevek želi morebitnemu bralcu nekoliko bolj nazorno približati del preteklosti šole. V upanju, da bodo dokumenti spregovorili sami, svoj delež omejujem na povzemanje ter opombe in komentarje, s pomočjo katerih se bo lažje znajti v izpisih iz šolskih Izvestij, poročil, zapisnikov, pisem … (Z nekaj podatki, povzetimi iz Slovenske biografije, sem dopolnil samo zapis o Vidi Janežič.) Ureditev je kronološka, vsebina pa je nekakšen povzetek tistega, kar je o šoli ostalo zabeleženo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v Arhivu Republike Slovenije in v Slovenskem šolskem muzeju.
O prvih časih šole se je večinoma moč poučiti le iz Izvestij, o dobi prve vojne pa ni praktično ničesar. Tako se pripoved v bistvu začenja z letom 1918, s staro Jugoslavijo, in končuje po drugi vojni, v petdesetih letih. Razume se, da sem izbiral dokumente, za katere se mi je zdelo, da kaj tethnega povedo – o tem, kako v delu in življenju šole odmevajo politične in zgodovinske okoliščine, o zanimivih razlikah in še bolj zanimivih podobnostih v primerjavi z današnjo šolo ipd. Občasno se – ne brez naslade, kot bo opazil bralec – ustavljam ob pikantnostih, a bralec bo ravno tako opazil, da chronique scandaleuse ni prvi predmet mojega zanimanja, in anekdote tudi ne – eno in drugo naj le popestri branje. To je po svoje pomembno, že zato, ker so …
… zgodbe o gimnaziji, ki se izpisujejo skozi dokumente, pretežno resne in dostikrat žalostne. Tako je malo zaradi burnih časov, ki so jih rodili, malo pa zato, ker vesele in lepe plati šolskega življenja iz nekih razlogov težje zapustijo vidne sledi v arhivih – čeprav vemo, da jih ni malo.
1900
Izpisek iz rojstnega lista
Gimnazija Poljane je bila pravzaprav ustanovljena leta 1889, vendar rojstvo šole postavljamo v leto 1900, ko je bila avgusta, pred novim šolskim letom, iz nižje razširjena v višjo gimnazijo in je v nekaj letih obsegla vseh osem razredov – zadnji del poznejše osemletke in poznejšo srednjo šolo. Po potresu leta 1895 je delovala na Beethovnovi 6. Iz poročila za šolsko leto 1900/01 – takrat se je že imenovalo s slovensko besedo Izvestja – je razbrati, da je bila učni jezik gimnazije v prvem in drugem razredu pri vseh učnih predmetih slovenščina, v tretjem in četrtem jo je pri nemščini in grščini zamenjala nemščina. V višjih letnikih je bila nemščina učni jezik povsod razen pri slovenščini.
Anton Aškerc v Ljubljanskem zvonu bije plat zvona
Pesnik bojevite muze si ni mogel kaj, da ob razširitvi gimnazije ne bi zagrmel zaradi jezikovne neenakopravnosti, ki je bila verjetno najbolj boleča ravno v šolah:
»Slovenska nižja gimnazija v Ljubljani se je to jesen začela razširjati v višjo – toda, čujte, kako! Učni jezik v novem petem razredu je nemški! To govori cele foliante! V vseh petdesetih letih svoje borbe za ravnopravnost svoje narodnosti in svojega jezika si torej nismo mogli in si nismo znali priboriti ni ene višje gimnazije! Slovenski naš jezik torej po mnenju naših mogočnikov ni sposoben in ne vreden, da bi bil učni jezik v višjih razredih kake srednje šole. In niti na Kranjskem, niti v Ljubljani niso mogli in niso znali naši politični voditelji izposlovati slovenske višje gimnazije!«
1918
Nova lingua franca
Leta 1918, s koncem prve vojne, je bilo čez noč konec strahu pred nemščino. Srbi, zmagovalci v vojni, so bili kajpak bolj enakopravni od drugih narodov in stara Jugoslavija je jezikovno vprašanje reševala po svoje. Od Narodne vlade SHS v Ljubljani, iz Oddelka za uk in bogočastje, je že 20. novembra na II. državno gimnazijo prišlo pismo o ustanovitvi učiteljskih tečajev »za priučitev srbsko-hrvaškega narečja«. (Da sta bili pristojnosti ministrstva »uk in bogočastje«, mogoče danes komu zveni nenavadno, vendar je treba priznati, da staro poimenovanje zveni nekako bolj dostojanstveno od današnjega, ko je bogočastje zamenjal šport.)
1919
Razsežnosti panslovanske evforije: »novo štetje«
Novembra 1919 je Višji šolski svet v okrožnici šolam poročal o tem, kako so v Ptuju sprejeli nov način štetja, ter predlagal, naj ga vpeljejo po vseh šolah. Po tem načinu ne bi več rekli na primer sedemintrideset, ampak trideset sedem. To bi bilo bolj praktično, v pravnih in trgovskih listinah naj bi bilo celo že uveljavljeno, mimo tega pa tako štejejo vsi drugi Slovani, kot je podčrtano v okrožnici. Takšno reformno navdušenje lahko razumemo samo na ozadju dolgih stoletij življenja Slovencev v državah, kjer je bila tako ali drugače prestižna nemščina in ki so se leta 1919 ravno končala.
Na Državni realni gimnaziji v Ljubljani so o predlogu glasovali in se z enaidvajsetimi – glasovi (po novem: z dvajsetenim glasom?) proti in šestimi za izrekli zoper predlog. Svoje stališče v odgovoru v odgovoru Višjemu šolskemu svetu so dostojanstveno pospremili z latinsko modrostjo Quieta non movere. Tistega, kar deluje, naj ne bi spreminjali. Misel menda ni napačna niti za šolo našega časa.
Težki povojni čas – lačno dijaštvo
Oktobra 1919 je ravnatelj realne gimnazije pisal Komisiji za začasno vodstvo in likvidacijo deželne uprave ter jo seznanil z razmerami: »Lansko leto je dovolili bivši deželni odbor v svrho boljše prehranitve dijakov 5000 K podpore, ravnateljstvo je nakupovalo jestvine ter jih delilo med najubožnejše dijake, deloma tako, da so jim gospodinje pekle kruh in kuhale zajterk, oziroma večerjo. Kmalo potem, ko je bil ta znesek porabljen, je prišla pomoč v »ameriški akciji«, ki je oskrbovala revnim dijakom zajterk. Ta je koncem šolskega leta 1918/19 popolnoma prenehala in sedaj nimajo reveži nobene pomoči. Ravnateljstvo se obrača zategadelj za pomoč na naslovljeno komisijo, ki naj blagovoli s primernim zneskom pomoči, da se tudi letos najrevnejše dijake otme lakote.«
1920
Pismo iz Koroške pred plebiscitom
Konec aprila 1920 je prišlo na Državno realno gimnazijo pismo iz Borovelj, z Jugoslovanskega generalnega komisariata za tujski promet. Začenja se takole:
»Slavno ravnateljstvo!
Uljudno prosimo, da blagovolite v primerni okrožnici opozoriti gospode razrednike posameznih zlasti višjih razredov, da popeljejo ob priliki majniških izletov mladino na slov. Koroško. Lepota teh krajev je Slovencem sploh, posebno pa še mladini, nepoznana. Majniški izleti bi bili posebno primerni zato, da spozna in vidi mladina te kraje. Obenem pospešujejo tudi delo za plebiscit, ako privedemo semkaj, če tudi samo mimogrede, kar največ slovenskega življa in zlasti slovenskega izobraženstva.«
Do nesrečnega plebiscita je bilo še skoraj pol leta …
Električni zvonec je zanič ali odpor do informacijske tehnologije
Avgusta leta 1920 piše ravnatelj Državne realne gimnazije Višjemu šolskemu svetu in ga prosi za 650 kron za nabavo in montažo navadnega zvonca, kot je bil v uporabi prej. Električni se je kar naprej kvaril, popravljanje je bilo zamudno, šolski sluga s piščalko, ki je ta čas nadomeščal zvonec, pa se je preslabo slišal. »Da se električni zvonec spravi zopet v red, traja včasih cel mesec, kajti obrtnikom se za zaslužek dandanes nič ne mudi in včasih pa tudi nimajo potrebnega materiala, ki ga popravilo zahteva,« je med drugim potožil ravnatelj.
1922
Policija ovaja kadilce ravnatelju
V tistih letih s kajenjem ni bilo šale; mladoletne prestopnike so policisti preganjali in naznanjali šolam. Iz poročila varnostne straže 30. januarja 1922:
»Naznanjeni Silvij Čevnja, od Alojzija in Josine, dijak III. razreda realne gimnazije, stanujoč v Kamniku, Graben št. 16, rojen 20. septembra 1905 v Kamniku in pristojen, samski. Zraven navedeni se po višjem stražniku Ivanu Žižmondu naznani, ker je dne 30. januarja 1922 ob ½ 14. uri na tuk. Glavnem kolodvoru svalčico pušil.«
Nerešljiva težava: izgovor l-ja
Avgusta 1922 je Višji šolski svet poslal šolam navodilo za izgovor l-ja, napisano po posvetu z univerzitetnimi profesorji in z avtorjem slovnice Antonom Breznikom; prva točka prepoveduje elkanje.
Da so bila vidnejša jezikovna vprašanja v domeni šolskih oblasti, je bilo v zgodovini običajno; to vemo vsaj od abecedne vojske v Prešernovem času, ko so v šolah prepovedali metelčico; danes si kak podoben poseg težko predstavljamo.
Kako zapleteno je usmerjanje jezikovne rabe, priča odziv na pismo Višjega šolskega sveta, v katerem direktor ugotavlja, da navodilo ni imelo želenega učinka, ter prosi za natančnejše napotke z zgledi. Pismo se končuje takole: »Da pa lingvistično neizobraženi učitelji tavajo v popolni negotovosti, ni čudno. Zato se prosi zadevne pojasnitve, ki bo izključevala vsako dvoumnost in tako tudi samovoljo učitelja.«
1927
Sožalje ob smrti Frana Wiesthalerja
V začetku leta 1927 je dekan ljubljanske univerze profesorskemu zboru izrazil sožalje ob smrti Frana Wiesthalerja, prvega ravnatelja šole (1889 – 1908), literarnega zgodovinarja, zaslužnega šolnika, avtorja več latinskih vadnic. Organiziral je tudi delo za latinsko-slovenski slovar in ga znaten del napisal. Leta 1914 je bil pripravljen za tisk, a je vojna preprečila dokončanje zamisli in veliko delo so posodobljeno izdali šele na prelomu tisočletja; zadnji zvezek je izšel leta 2007.
1928
Dvojezičnost na obrazcih: slovenščina kot »nedržavni učni jezik«
Obrazec za poročilo o izpitu iz šolskega leta 1928/29 je napisan je v cirilici; »iz nedržavnog nastavnog jezika« je na roko popravljeno v »iz slovenskega nastavnog jezika«. Formular je tako napisan ne le v dveh jezikih, temveč tudi dveh pisavah.
1930
V primežu politike – prepovedano izražanje narodnih čustev
Septembra 1930 je banska uprava učiteljem kar po telefonu prepovedala, da bi se udeležili maše zadušnice za štiri usmrčene antifašiste ali se kako drugače poklonili njihovemu spominu. »Bazoviške žrtve«, kot jih imenujemo, so ustrelili po sodbi posebnega sodišča 6. septembra v Trstu.
Jezikovne bariere – učitelj ne govori slovensko
Novembra 1930 so se matere učenk iz sedmega a razreda (danes bi bil to drugi letnik, op. ur.) pritožile ravnatelju:
»Naše hčere, učenke VII. A razreda, so nam povedale, da predava njihov profesor psihologije svoj predmet v srbohrvatskem jeziku in da one njegovega predavanja ne razumejo.
Odposlanstvo razreda, ki je g. profesorja prosilo za pojasnila k predavanju, je bilo zavrnjeno s pripombo, da on tega ne stori in da bo izpraševal.
Kljub temu, da so se naše hčerke za ta predmet pripravljale, je bil uspeh izpraševanja vsled nerazumevanja predavanj in vprašanj slab.«
1933
Direktor banski upravi naznani komunistično Mladino
Nekdo je 26. maja v šolski stavbi pustil nekaj izvodov lista Mladina. Ravnatelj jih je opazil ter v skladu z nedavnimi posebnimi navodili še isti dan vestno poročal oblastem o incidentu. »Danes, 26. t.m. sem šel zadnjo uro inspicirat francoščino v 3.c razredu, ki se nahaja v II. nadstropju našega zavoda. Ko sem šel gori, še ni bilo nobenih listin na stopnišču. Ko sem se po uri vračal z II. nadstropja, sem opazil, da leži na spodnjem stopnišču nekaj s strojem pisanih listov. Neki petošolec, ki jih je opazil istočasno, jih je hitro pobral in mi jih takoj izročil, ne da bi pogledal, kaj je napisano. Bilo je 7 izvodov komunističnega mladinskega lista ‘Mladina’ št. 2.«
Delovanje Komunistične stranke je bilo sicer prepovedano že z zakonom Kraljevine SHS konec leta 1920, torej bolj ali manj ves čas obstoja stare Jugoslavije.
1934
Škofu Rožmanu prekipi ali jazz in alkohol
Škof Gregorij Rožman je zaradi dveh zabav na zaporedna dneva, ki sta ju februarja organizirali dijaški organizaciji Preporod in Žar, pisal kar ministru ter mu dokaj naravnost naprtil krivdo za v vseh pogledih neprimerne in škodljive zabave, na katerih se popiva, dogajajo pa se »celo pod pokroviteljstvom najvišje državne oblasti«. O plesu, ki je bil na Državni klasični gimnaziji, je med drugim zapisal: »Kot posebna atrakcija je na plakatih ‘Buffet – Ronny _ Jazz’. Tudi tu je imel buffet alkoholne pijače. Posledice ponočne prireditve so bile videti v ponedeljek 12. t.m. na obrazih dijakov in v odsotnostih, saj so se nekateri udeležili v soboto Preporodove maškerade in v nedeljo Žarovega plesa. Plesi, ki so se izvajali, niso morda kaki slovenski narodni plesi, ampak znani moderni plesi, katerih pogubnost zlasti za moralo mladine je bila že dovolj razglašena. Tudi v javnosti je to norenje srednješolske mladine vzbudilo obsodbo pri resnih ljudeh, ki so v skrbeh za bodočnost. Obstaja utemeljeno mnenje v krogih staršev, da so take prireditve samo vaba za uživanja željno mladino, ki naj jo pridobi za vstop v organizacije, za katerimi stoje osebe izrazito partizanske preteklosti.
Tudi II. državna realna gimnazija v Ljubljani je pod imenom Pomladka Jadranske Straže priredila zabavo s plesom, ki je trajal do ½ 11 zvečer, točile pa so se tudi alkoholne pijače.«
Kak mesec pozneje direktor II. državne realne gimnazije v pismu Banski upravi zavrača obtožbe, češ da so na dobrodelni prireditvi, ki je lepo uspela, alkohol točili »samo za starše, njihove namestnike in profesorje, za dijake pa samo brezalkoholne pijače, na kar se je posebej pazilo«. Pismo končuje takole: »Končno mirno lahko izjavim, da se kljub veselemu razpoloženju ves čas prireditve ni zgodilo nič takega, kar bi med resničnimi, še tako resnimi prijatelji mladine, moglo omajati zaupanje do šole in prosvetne oblasti.«
S šolo ni šale ali pritožba zaradi kršenja predpisov, animoznosti in pristranosti
6. julija 1934, sta se oče in varuh dijakinje V. V. pri Ministrstvu prosvete v Beogradu pritožila zaradi domnevnega kršenja predpisov ter animoznosti in pristranosti, ki naj bi ju do dekleta med maturo 1933 izkazali nekateri profesorji in direktor šole. Pristojne oblasti so opravile poizvedbe ter zaslišale varuha V. V. Ta je avgusta 1933 pri Kraljevski banski upravi podal še obširno pisno izjavo. Državno tožilstvo v Ljubljani je 11. julija 1934 zoper oba nosilca pritožbe vložilo obtožbo zaradi klevetanja državnih uradnikov. Okrožno sodišče v Ljubljani je o primeru razpravljalo decembra ter oba obtoženca spoznalo za kriva. Varuha je obsodilo na 8 dni zapora in 600 DIN denarne kazni, očeta, ki je živel ločeno od otrok in matere, pa na 7 dni zapora in 300 DIN denarne kazni. Iz utemeljitve sodbe:
»Vprašanje je, če je pritožba proti maturitetnemu izpitu dopustna. Nedvomno bi bila dopustna, če bi se v škodo kandidata kršili zakoniti predpisi, po katerih se ima vršiti zrelostni izpit. Tako n. pr. če bi se vzela za podlago pismena naloga, ki bi jo slabo ocenil prof., ki ni član komisije ali ni bil za to določen, če bi se pred določenim časom zahtevala oddaja pismenih nalog, če bi se pri ustnem izpitu stavila druga vprašanja, kakor so predpisana i.t.d. Nikakor pa ni dopustna pritožba proti oceni kandidatovih odgovorov ali načinu izpraševanja v okviru zakonitih predpisov. V tem oziru je izpitna komisija najvišji forum in njegovega izreka ne more nadomestiti ali razveljaviti kako upravno oblastvo ali sodišče.«
Iz pritožbe je sledilo, da je eden od profesorjev takoj po izpitu kršil uradno tajnost, s tem ko je ženi povedal, da učenka V. V. iz treh predmetov ni izdelala. Tudi temu problemu se je sodišče resno posvetilo:
»Da bi bil dr. S. takoj po izpitu svoji ženi izdal uradno tajnost, da V. V. iz treh predmetov ni zdelala, ni dokazano, čeprav se dopis, ki ga je žena dr. S.-ja tedaj pisala V. G., glasi, da ji je mož to povedal. V disciplinskem postopanju proti dr. S.-ju radi tega se je ugotovilo, da je žena, ko je prejela pismo svakinje, v katerem ta vprašuje za rezultat izpita, v moževem suknjiču dobila zapise o maturi in tako zvedela za rezultat. Verjetno je, da svakinji ni hotela izdati, da je vizitirala možev suknjič. Ne glede na to pa tudi v slučaju, če bi bil dr. S. ženi povedal, da je V. V. padla iz treh predmetov, ne bi bilo mogoče govoriti o animoznosti.«
Dr. S. naj bi bil, kot je v pritožbi poročal oče, animozen že do mlajše sestre V. V.:
»Pri njem je vse šolsko leto 1931/32 prejemala oceno slabo iz njegovih predmetov, dočim je pred njegovim pojavom prejemala prav dobro, v letošnjem šolskem letu po njegovem odhodu celo odlično. Ob koncu šolskega leta 1931/32 je komaj 12 ½ letno deklico hčerko T. po izpraševanju izrecno vprašal, v katerem predmetu v zgodovini ali zemljepisu hoče slabo oceno. Tako se ne ocenja šolskih otrok.« Sodnik je tudi v tem primeru našel razumevanje za učitelja:
»Da je dr. S. leta 1932 V.T. dal na izbiro, v katerem predmetu hoče imeti slab red, v zgodovini ali zemljepisju po pravilih logike ne more kazati na animoznost. Saj si je T. V. o tem mogla sama izbirati, v katerem predmetu bo imela ponavljalni izpit. Vsled intervencije pri univerz. dr. Z. in zgražanja nad tem postopanjem pa je dr. S. kakor izpove, T. V. potem ponovno izprašal v pričo razrednika iz obeh predmetov in ji dal slab red iz predmeta, ki ga je slabše znala.«
»Štamfanje« v 6. c razredu
Štamfanje je stara in znamenita, kajpak nedovoljena oblika dijaškega upora zoper učitelja. Poteka tako, da učenci z nogami glasno udarjajo ob tla, zaradi česar učitelj ne more začeti (ali nadaljevati) z uro. Dolgo in podrobno poročilo o štamfanju na začetku ure verouka, z izjavami udeleženih in prizadetih, najdemo v zapisniku konference učiteljskega zbora decembra 1934; ob branju hitro začutimo, kako težak prestopek je bil tak punt (pa tudi redek – direktor je na konferenci omenil, da je kaj takšnega v šestindvajsetih letih dela v šoli doživel prvič). Preiskava je pokazala, da je upor sprožilo več okoliščin – denimo to, da del učencev verouka, podobno kot risanja, ni jemal čisto zares. Še pomembnejši razlog je bil ta, da so učenci zvedeli, da sta vsem drugim razredom, ki so imeli tedaj pouk v učilnicah v istem hodniku, odpadli zadnji dve uri … Glavnega krivca so za dve leti izključili iz vseh ljubljanskih srednjih šol.
Kaj pa imate pod klopjo? Prinesite no sem …
Iz slikovnega gradiva, zaplenjenega učencem
Iz zapisnika konference učiteljskega zbora:
»1.) Prestopek učenca S. J. iz I. d razreda. Gospod direktor da besedo prof. Paloviču, da kot razrednik poroča o vedenju tega učenca. Prof. Palovič sporoči profesorskemu zboru, da je S. kazal po razredu sliko s skrajno pohujšljivo pornografično vsebino. Sliko je S.-ju odvzel katehet med poukom.«
1935
Mimo pride nič hudega sluteč ban Natlačen …
7. novembra je na II. državno realno gimnazijo pisal inšpektor pri Prosvetnem oddelku Kraljeve banske uprave:
»G. ban mi je javil 7. XI. 1935 naslednji dogodek:
‘Dne 6. novembra ob 15. uri sem šel po Ciril-Metodovi ulici. Pri oknu v II.
nadstropju II. realne gimnazije točno nad vhodom v poslopje (iz te ulice) je stalo nekaj dijakov in eden od njih je rekel toliko glasno, da ga je g. ban čul: »Ta-le je pa ban.« Nato se je oglasil neki učenec z izredno močnim baritonskim glasom: »A to je tisti nabasan.« Jaz sem se tedaj ustavil, sem se ozrl proti dijakom in jih fiksiral. Tedaj je večina dijakov takoj odstopila od okna, samo eden je ostal ob oknu v demonstrativni pozi in posmehljivo gledal na cesto. Bržkone je bil to dijak, ki je bil poprej izrekel ono žalitev.’
Prosim, da se incident preišče in o izidu preiskave obvesti g. ban preko mene.«
V šoli so primer preiskali; krivca sta dobila ukor direktorja in razrednika.
(Bana Natlačena so 13. oktobra 1942 ubili pripadniki Varnostno-
obveščevalne službe pri OF.)
1936
Izobraževanje prilagoditi ženskam
Junija 1936 je ravnatelj II. državne realne gimnazije pisal samemu Ministrstvu prosvete v Beograd:
»Velik naval žensk na srednje šole mi daje povod za razmišljanje o prihodnjosti tega
inteligenčnega naraščaja. Velika večina učenk ne more pričakovati, da bo zaposlena v javni službi in se bo zato morala pozneje posvetiti materinstvu in gospodinjstvu. Srednja šola da gotovo sorazmerno mnogo teoretičnega znanja, za ženske praktične poklice zlasti za gospodinjstvo pa ne vzgaja. Srednja šola naj bi vzgajala učenke iz socijalnih in državnih vidikov tudi za gospodinjstvo. Zato naj mi bo dovoljeno staviti predlog:
V srednjo šolo naj se uvede za učenke 3. in 4. razreda (današnja 7. in 8. razred OŠ, op. ur.) ter za učenke višjih razredov pouk v gospodinjstvu, ki naj vsebuje domačinstvo, higijeno, ženska ročna dela, gospodinjsko kalkulacijo in računstvo ter kuho.«
Ambiciozna zamisel je dopolnjena s predlogom za potrebne spremembe v zakonu o srednji šoli.
Komunizem – stvar je resna
Novembra so se na šole obrnile državne šolske oblasti v obsežni okrožnici; resnost položaja, kot so ga doživljale, najlažje razumemo iz svarila s konca pisma:
»Direktorji in razredniki, ki s svojo nepazljivostjo in neodločnostjo omogočijo širjenje komunizma ali ustanavljanje komunistične organizacije med svojimi učenci ali ki o njenem obstoju v svoji šoli oziroma v svojem razredu takoj ne obvestijo pristojnih oblasti, ampak se zanj izve po drugi poti, bodo takoj odpuščeni in postavljeni pred sodišče.«
1937
Ko je bila angleščina še »drugi svetovni jezik« …
Pouk angleščine so šolske oblasti začele vpeljevati v letih pred drugo vojno. Septembra 1937 direktor Državne II. realne gimnazije poroča banski upravi o svojem prizadevanju, da bi pri učenkah in njihovih starših vzbudil zanimanje za pouk tega jezika. Takole, piše, jih je nagovoril v prvi okrožnici:
»Letos vam bo mogoče brez posebnih stroškov učiti se še drugega svetovnega jezika, angleščine. Znan vam je pregovor: Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš! Da bi tudi Jugoslovanom še bolj odprla vrata v svet, se je učna uprava odločila, da tudi v Ljubljani odpre razred, v katerem se bo poučevala angleščina. Treba je le priliko izkoristiti. Kdor se jezike lahko uči, naj te prilike ne zamudi: angleščina mu bo nudila prav mnogo zanimivega in poučnega.«
Uspeh je bil pičel oziroma ga ni bilo; še po drugi okrožnici se ni oglasila nobena nova učenka. Ravnatelj ugotavlja, da je razlog med drugim bojazen pred zapleti ob menjavi šole, pa ne le to: »Slednjič so starši mnenja, da bo dekle pač le prav redkokdaj rabila angleščino.«
Roka Hitlerjeve mladine seže do ljubljanskih srednješolcev
Iz novembrskega obvestila šolam s Prosvetnega oddelka Kraljeve banske uprave:
»Policija v Ljubljani je zaplenila pošiljko, naslovljeno na nekega srednješolca v Ljubljani, ki jo je odposlal Hanno Lechner Offenbach a. Main, Kaulstrassse 75. V pošiljki je bila beležnica »Mein Dienst« za hitlerjevsko mladino, koledar za leto 1938/39, z vsemi navodili, potrebnimi za člane hitlerjevske mladinske organizacije, mali znak te organizacije in okrogli znak s Hitlerjevim likom in napisom: ‘Ein Volk, ein Reich, ein Führer.’
Ob tem primeru opozarja kraljevska banska uprava, da zavodi pazijo na eventuelno protidržavno propagando in jo zatro.«
1938
»Skupna jedra« pred usmerjenim izobraževanjem
Profesor Ivančič je leta 1938 pregledal, kolikor ur slovenske zgodovine imajo dijaki v tretjem in četrtem letniku (današnji sedmi in osmi razred OŠ, op. ur.), ter ugotovil: »Od približno 96 učnih ur, ki jih načrt predvideva za vsakega od teh razredov, odpade za slovensko zgodovino le kakih 10 za III. in kakih 16 za IV. razred ali, če vzamem oba razreda, od skupnih 190 učnih ur le 26 ali približno le osmi del vseh ur.«
Poslušaje modrost profesorjevih ust …
V letih pred drugo vojno je učitelj – naravoslovec – svoje stališče o tem, kako dijake vzgajati v nacionalnem duhu pri kemiji in fiziki, podkrepil z navedkom iz Goetheja, ki se ga tisti čas ni zdelo vredno niti prevajati, vzel pa ga je iz ne tako razvpitega Torquata Tassa: »Man merkt die Absicht und man ist verstimmt.« Misel, ki ni od muh, bi se v jambih lahko prevedla takole: »Zaznaš namen, pa je veselje preč.« Tudi profesorjevo rezoniranje je imenitno, da je kaj: »Zdi se mi namreč povsem zgrešena zahteva, naj se vrši nacionalna vzgoja po normah ali bolje: s pomočjo ustaljene klaviature pojmov. Kakor je narava – v kljub redu, ki v nji vlada – raznolika in variabilna in bo v vseh njenih tvorbah, tako morajo biti tudi mnogostranski plodovi naše nacionalne vzgoje. Iz vseh plasti moramo torej vztrajno in neprehitevajoče prožeti čustva mladine, zavedajoč se, da vsaka prisiljenost, vsak ukaz razdvaja in ubija!« Profesor v nadaljevanju opozarja na pomen stvarnega razmišljanja, ki ga privzgaja naravoslovje, ter opozarja na »… dejstvo, da odvrača naravoznanstvo (podano v tem smislu) učenca od onega po večini brezplodnega sanjarjenja, ki se mu bohotno ponuja vsepovsodi in ki najde vprav v mladi duši najbolj plodna tla.« Misel je utemeljena z zgledom Stendhala, »… ki se je pred vsakterim pisanjem poglobil v znameniti ‘Code Napoléon’«.
Učenost in modrost, ki vejeta iz učiteljevih besed, sta značilnost nekdanje, veliko bolj »akademske« gimnazije. Bolj ko gremo v preteklost, bolj občutimo razliko; v letih pred prvo vojno je bilo denimo, v duhu gimnazij prejšnjega stoletja, običajno, da so učitelji v letnih šolskih poročilih objavljali strokovne razprave s precej specialnimi temami (o galicizmih v Lessingovih kritičnih spisih, o zvenečih izglasnih konzonantih pri francoskih klasikih 17. stoletja itd.). To se zdi danes, ko je izobraževanje učiteljev drugo ime za raznovrstna srečanja, delavnice ipd., precej tuje, a stvari se niso spremenile čez noč; še v delovnem načrtu za šolsko leto 1949/50 je zapisano: »Vsak profesor bo preštudiral najnovejšo strokovno literaturo iz predmetov, ki jih poučuje.«
Razvrat na vlaku
Novembra z Društva za varstvo deklet v Ljubljani pišejo Direkciji državnih železnic. Razlog: starši dijakinj, ki se v Ljubljano vozijo z vlakom, so se obrnili na društvo s prošnjo, da bi posredovalo pri železnici, in sicer bi bilo treba vpeljati ločene vagone za dijakinje in dijake. Starši so povedali, »… da je neverjetno, kaj vse počenjajo med potjo in da je nujno potrebno, da se to prepreči.«
Volitve so preveč resna stvar, da bi jih prepustili volivcem, še posebej če so državni uradniki.
Pred decembrskimi volitvami se je ban Natlačen pisno obrnil na svoje uradnike v skrbi za blagor države. Pohvalil je štiriletno delo Stojadinovićeve vlade ter okrcal »tako zvano združeno opozicijo pod okriljem dr. Mačkove kandidatne liste«, ki da je »pestra družba političnih strank, vzetih od skrajne desnice do skrajne levice, strank z najraznovrstnejšimi in medsebojno si nasprotujočimi političnimi programi in cilji, ki jih druži samo ena skupna želja, strmoglaviti vlado g. dr. Milana Stojadinovića«. Njihova zmaga, je zapisal, bi pomenila »skok v meglo«, ter svojim uradnikom položil na dušo:
»In zato vabim vse državne in samoupravne nameščence, da se dne 11. decembra polnoštevilno odzovejo svoji državljanski dolžnosti in preko vseh morebitnih pomislekov oddajo svoje glasove kandidatom, ki jih je g. dr. Milan Stojadinović sprejel na svojo kandidatno listo. Naj tudi te volitve v Narodno skupščino doprinesejo k uresničenju želje nas vseh, da bi bila Jugoslavija močna, srečna in složna, ko bo naš mladi vladar, Njegovo Veličanstvo kralj Peter II., zasedel slavni prestol Karadjordjevićev.«
Napetost narašča. Neodgovorni elementi, bele nogavice in izpad dohodka od turizma.
23. novembra pišejo šolam s Kraljeve banske uprave:
»Ministrstvo notranjih zadev je prejelo pritožbe, da so neodgovorni elementi nekajkrat napadli nemške državljane. V smislu zadevnega razpisa omenjenega ministrstva se priobčuje naslednje: V nekaterih banovinah, kjer pelje najmočnejši tok inozemskih turistov in ki znaten del svojih dohodkov črpajo baš iz turizma, je prišlo do izpadov napram inozemcem.
Napram tujim državljanom, ki se kot turisti z raznimi narodnimi oznakami, odnosno v značilni narodni nošnji /tudi bele nogavice/ kretajo v naši državi, se je treba vesti, kakor se spodobi kulturnim državljanom. Vsak izpad proti tujcem bi nam škodil gospodarsko, mogel bi pa tudi škodovati našim državljanom, ki žive v sosednjih državah in vsekakor tudi mednarodnemu ugledu naše države.
/…/
Učenci naj se pouče, da se napram tujim turistom vljudno vedejo.«
1939
Kaj je ugotovil prosvetni inšpektor in kako civilizirano se je vedel.
V času, ko je svet že zakorakal v novo katastrofo, še ne tri mesece po nemški zasedbi Poljske, je II. državno realno gimnazijo v Ljubljani obiskal inšpektor in napisal poročilo. V njem je med drugim zahteval, naj učitelji redno pregledujejo domače naloge, med uro hodijo po razredu ter naj nikakor ne narekujejo snovi. V poročilu je resno opozoril, da »lepotičenje strogo prepovedano« ter celo navedel kršiteljico Grilovo iz 8. c razreda. Menil je tudi, da so nepotrebni »prstani, ki se bleste po vseh učilnicah«. Končal je nenavadno civilizirano, nič birokratsko: »Sicer sem našel po veliki večini vzorno delo v dnevnikih in razredih, in to posebno pri starejših gg. profesorjih in profesoricah. Tudi disciplini, snagi in vedenju učenk ne morem nič prigovarjati. Želim le, da vse tako ostane.« In to še ni vse.
Inšpektor je poleg splošnega poročila ravnatelju poslal še pisma, v katerih je očitno naslovil kar posamezne učiteljice, pri čemer je izrazil nadvse simpatično skrb: »Izvolite izročiti priložena pisma naslavljenkam na diskreten način.« Ravnatelju je naravnost zatožil le dva, in sicer suplenta Čadeža, ki »diktira vso snov«, čeprav imajo učenci knjige, ter prof. Trufunovićevo. Ta ga je bolj resno lomila, namreč »vso učno snov diktirala v srbohrvaščini«, tako da so morale učenke njene besede sproti prevajati v slovenščino. Tu inšpektor ni poznal šale: če se ni pripravljena poboljšati, »naj prosi za premestitev iz naše banovine. Ni mogoče, da bi dopustili s takim preziranjem slovenščine kvariti naš lepi jezik. Če se ne poboljša, bo treba oceniti njeno delo z ne zadovoljuje.«
Predlogi za direktorsko konferenco: skupni pouk za deklice in dečke ni primeren
Direktor državne II. realne gimnazije v svojih predlogih za srečanje ravnateljev ugotavlja, da je potrebno koedukacijo, torej skupen pouk za mladino obeh spolov, odpraviti, »… ker je v moralnem in zdravstvenem oziru kvarna. Dokaz: cela vrsta disciplinskih primerov v 1. razredu (fantov – deklet) na drž. II. realni gimnaziji. V splošnem pa zaradi podivjanosti mladine, ki ji je šport in materialni užitek poglavitna stvar, študij pa zelo postranska.« Tudi sicer besedilu predlogov ni tuj apokaliptični ton:
»V pravila o vedenju naj se ustavi člen, ki naj prepove shajanje dijaštva z drugim spolom. To zato, ker smatra nedozorela gimnazijska mladina za svojo pravico, pohajati z drugim spolom in pri tem še svoje učitelje omalovaževati. To vedenje višjih razredov vpliva kvarno na nižje. Nedorasli fantiči se shajajo s prav takšnimi dekliči. Kadijo, kvantajo itd.«
»Sprejemni izpit naj se postroži in uvrsti verouk med izpitne predmete. Mladina prihaja čimdalje slabše pripravljena v srednje šole, tudi brez najpotrebnejše izobrazbe, nevajena učenja doma.«
»Namestu domačih nalog naj se pišejo šolske. Razlog: Učenci nalog po večini ne sestavljajo sami; so torej brez koristi.«
»Sedanji tip realne gimnazije je za ženske sploh neprikladen. Ustvari naj se srednja šola, ki se bo prilegala značaju in sposobnostim deklet.«
»Naša srednja šola je po eni strani prelahka, po drugi pa težka. Preosnuje naj se učni načrt za vse vrste srednje šole ob sodelovanju vseh profesorskih zborov.«
Razvrat v šoli ali koedukacija se še zmeraj ne obnese
Direktor gimnazije marca po »obsežni preiskavi« leta 1939 piše banski upravi v skrbi za nravnost šolske mladine. Stanje ni rožnato, šola je zaradi medsebojnega shajanja in pohajanja po Ljubljani in »pisarjenja ljubavnih pisemc« morala kaznovati 4 učenke in 3 učence prvega in četrtega razreda. Direktor vidi krivca v skupnemu pouku za dečke in deklice: »Koedukacija se je kaj slabo obnesla,« meni, in pismo takole zaključuje: »Ako se bo srednješolska mladina še naprej zavajala v to, da krši pravila o vedenju, ne bodo samo tretješolke zahajale k plesnim vajam, ampak bodo že prvošolke na plesnih vajah delile svojim izvoljencem kotilijone.«
1940
Tako ne gre. Iz zapisnika seje Varstvenega odbora v ravnateljevi pisarni, 23. februarja.
»Razgovor je bil tudi o pritožbah, kako nekateri učitelji, če nanese prilika, z zafrkljivo besedo ali krilatico ali s porogljivim, pomilovalnim pogledom ali nasmehom, uničujoče vplivajo na mlade duše, ki pričakujejo od svojega vzgojitelja možate, resne besede, zdrave, krepke hrane, pa dobe zato strup, ki jim mnogokrat razjeda zdrave, moralne temelje. Dalje so tudi prišle pritožbe, da se po razredih dopuščajo predavanja kakor o »Materi« Gorkega, o emancipaciji, debate o morali, ki se zaključujejo šele drugič enkrat in se pri tem dopuščajo raznovrstne širokoustnosti od strani deklet. Po daljšem razgovoru je prišel odbor do zaključka, da vse to, če že ni komunistično, pa vsaj ne spada k učnemu načrtu in je treba to odločno zavrniti. Prav tako je postala emancipacija že politika in kot taka ne spada v šolo. Na morali, in sicer na krščanski morali, pa je zgrajena vsa naša šola, zato so debate o njej prav tako nedopustne kakor na primer o narodnosti. Vse to pa tudi kvarno vpliva na mladino, ker ji podira vse opore, ki bi ji dobro služile v življenju, uničuje tudi vsakršno avtoriteto (družine, šole, cerkve, države) in služi tako, čeprav nehote, razdiralnim gonom komunizma. Odobri se načrt direktorjev, da nastopi pri konferenci odločno proti tem izrastkom.«
1941
Zloraba oken ali nevarnost zrcala in prepiha. Kdo nosi hlače.
Iz ravnateljeve okrožnice v januarju:
»Pred poukom in po pouku ter med odmori morajo ostati okna na hodnikih zaprta. Prepovedano je jih odpirati in uporabljati kot zrcala.«
/…/
»Prezračevanje naj se nikoli ne vrši s prepihom – to bodo že oskrbeli šolski sluge – ker je to za zdravje nevarno. Odpiranje oken na hodnikih pa prepih le še pospešuje.«
Po tem, da je ravnatelj obe opozorili v poznejši okrožnici ponovil, sklepamo, da med dekleti uzaveščenost o nevarnostih ličenja in svežega zraka ni bila preveč visoka.
Iz pisma Kraljevske banske uprave dravske banovine:
»Dogaja se, da prihajajo učenke srednjih, učiteljskih in meščanskih šol v šolo v smučarskih hlačah. Ker je taka noša za šolo neprimerna, se ravnateljstvom naroča, da jo učenkam v smislu čl. 5 pravil o vedenju za šolo prepovejo.«
Stroga nevtralnost
Iz ravnateljeve okrožnice konec marca, torej malo pred bombardiranjem Beograda:
»Po nalogu kraljevske banske uprave opozarjam, da mora vsak državni uslužbenec v službi in izven nje vedno in povsod varovati načelo stroge nevtralnosti in ne sme v javnosti izražati svoje naklonjenosti in simpatije za noben vojskujoči se tabor. Proti uslužbencem, ki bi razširjali propagandno literaturo za ta ali oni vojskujoči se tabor, se bo postopalo ne samo po splošnih zakonskih, temveč tudi po disciplinskih predpisih.«
Pametnemu tudi vojna pride prav
Junija na izredni konferenci, posvečeni disciplinskim primerom, obravnavajo prekrške učencev L. B. in S. H.
»Profesor K. pove najprej, da gre za učenca L. B. in S. H. Učenec L. je zagrešil nedopustno drznost do svojega razrednika in do šole sploh s tem, da je doma lagal, da je vojska zasedla njegovo šolo (na Poljanah) – in da zato ni mogel v šolo. Še večjo drznost pa je zagrešil s tem, da je predložil razredniku odnosno »potrdilo« (da ni imel domače naloge), ki je bilo pisano na papirčku, ki ni bil večji 5 x 1,5 cm. O vedenju tega učenca je razpravljal že razredni učiteljski zbor, ki je soglasno sklenil, da naj se predloži ta primer v sklepanje vsemu profesorskemu zboru; tudi je bil učenec kaznovan že z ukorom po razrednem učiteljskem zboru zaradi prestopka podobne narave. Predlaga torej za omenjenega učenca ukor po vsem učiteljskem zboru.«
Vojna, domnevne posledice pri mladini
Pred počitnicami je ravnatelj zapisal v okrožnici:
»Splošno se opaža, da je začela naša mladina brez dela postopati, vdajati se prešernosti, razbrzdanemu veseljačenju in predrznemu preziranju vsake avtoritete; žalostne posledice vojnih časov so to in kaj pripravne, da uničijo človeku vse življenje. Zato naj si vsakdo izmed vas za počitnice poišče koristno delo, ki ga bo telesno in duševno vsega zaposlilo in tako obvarovalo najrazličnejših zablod, ki prete mlademu človeku. Vsakdo je dolžan skrbno in umno gospodariti s svojimi telesnimi in duševnimi močmi, da bo končna bilanca na vsej črti deseteren in stoteren dobiček, ne pa zguba in propad.«
Ravnatelj poroča visokemu komisariatu …
»Danes, 7. oktobra, ob 7.30 mi je telefonično naznanil šolski sluga Bombač, da so mu snažilke javile takoj, ko so pričele svoje delo, da so stene v učilnicah popisane in da so neki listi raztrošeni. Sluga je šel gledat, kaj je in je videl, da so to napisi komunistične vsebine (za svobodo v boj! Živela svoboda! Dol z okupatorji, Živio Stalin, SSSR in znaki (srpi s kladivom) v 13 učilnicah z velikimi črkami (30 – 40 cm) v rdeči barvi, po tleh in po klopeh so bili letaki, pisani s strojem (»Slovenski poročevalec«) in majhni listki z napisi (živela svoboda itd.), na tablah pa so bile pripete slike Lenina in Stalina.«
Stroga nenevtralnost
Iz ravnateljeve okrožnice 16. oktobra:
»Ob koncu preteklega šolskega leta vam je bilo razloženo, kako je bila iz modrih državniških nagibov ustanovljena s kraljevim ukazom z dne 3. maja 1941 Ljubljanska pokrajina, ki naj po čl. 2 te ustanovne listine ima ‘glede na svoje strnjeno slovensko prebivalstvo avtonomen ustroj, upoštevajoč etnične značilnosti prebivalstva, zemljepisno lego ozemlja in posebne krajevne potrebe.’
Pol leta je že preteklo od tedaj. Pod modrim upravljanjem Visokega komisarja Ekscelence Emilija Graziolija je bilo v tem času mnogo storjenega, da se je popravila škoda, ki jo je vojna vihra, čeprav kratka, prizadejala našemu ozemlju.«
Parole in zapleten postopek naročanja v javnih zavodih
Funkcionar italijanske telovadne organizacije GILL je oktobra pisal ravnatelju pismo, dvojezično, a v nekoliko neortodoksni slovenščini:
»Vas prosim da preskrbite, da se naslila na stene telovadnice Vaše šole sledeča dva Ducejeva gesla:
TREBA JE, DA PRVINE NARAVE DELUJEJO NA NAŠE TELO: PREDVSEM ZRAK, SONCE IN GIBANJE.
MUSSOLINI
ZGODOVINA NE GRE STRHOPETNIM, TEMVEČ POGUMNIM: NE LENIM, TEMVEČ DELOVNIM.
MUSSOLINI
Ravnatelj je odgovoril:
»Podpisano ravnateljstvo si dovoljuje prositi, da bi poveljništvo G.I.L.L. samo dalo napisati na stene tukajšnje telovadnice obe Ducejevi gesli, navedeni v vašem dopisu z dne 24. okt. XIX. prot. n. 04/596/30. Izvršitev dela od naše strani bi namreč zahtevala precej zamotan postopek, ki bi bil vse prej nego kratek: poiskati bi morali tri ponudnike, da bi stavili vsak svojo ponudbo, potem bi morali šele odbrati najcenejšega in njemu delo izročiti, med tem ko ima G.I.L.L. brez dvoma že napravljene zadevne šablone. Razen tega je telovadnica sedaj zasedena po kr. finančni straži, s katero se Gill more laže sporazumeti, kdaj in kako naj se izvrši omenjeno delo.«
1941/42
Zločin in kazen ali uporništvo deklet v prvem letu okupacije
V ravnateljevem poročilu za šolsko leto 1941/42 najdemo podatke o tem, kako težko so se dekleta sprijaznila z italijanskim pozdravom in kakšna kazen jih je doletela. Uporniški duh je bil v nekaterih razredih očitno veliko močnejši, zaradi njega pa so v tem šolskem letu izključili blizu deset odstotkov vseh vpisanih:
»Na potek in duh pouka je vplival visoki komisar E. Grazioli, ki je skliceval sestanke direktorjev in jim dajal navodila. Na drugi strani se je pa kazal vpliv izven šolskih činiteljev, kar je povzročilo odpor učenk proti rimskemu pozdravu in Gillu. Posledice so bile mnogoštevilne kazni in odstranitve. Visoki komisar je 5. decembra odstranil učenke VI.a in VII.c razreda (43 učenk), iz VII.a in b razreda pa 10 učenk (5. II. 42.), iz IV.b in V.b je pa bilo izključenih 34 učenk.«
1942/43
Drugo šolsko leto pod okupacijo ali sodobni pouk italijanščine
Naslednje leto je poročilo bolj umirjeno. Iz njega je razvidno, tako kot iz prejšnjega, da je bil učni jezik slovenski in da je šola večinoma tudi uradovala v slovenščini. V zvezi z obveznim tujim jezikom – italijanščino – se je ravnatelju zdelo vredno komentirati uspešnost nedvomno sodobne metode, katero je učiteljem, Italijanom oziroma Italijankam, predpisoval šolski nadzornik:
»Na potek in duh pouka je vplival ital. šolski komisar Depoli Attilio potom raznih okrožnic in na sestankih direktorjev. Bil je uvideven in šoli naklonjen. Pouk italijanščine pa je vodil šol. nadzornik Percy Chirone, ki je predpisoval ital. učiteljem metodo in jih nadzoroval. Njegova metoda (nič slovnice – mnogo konverzacije) pa ni prinesla mnogo uspehov. – Zunanji vplivi so bili v tem šol. letu šibki in niso povzročali odporov. Potom časopisa Ljubljanska mladina, potom telovad. tekem in prireditev je skušal vplivati Gill v duhu fašistične ureditve države.«
1943
Pomlad. Nemočna šola prosi za pomoč zaradi vedenja deklet.
Marca ravnateljstvo piše Visokemu komisariatu za Ljubljansko pokrajino in prosi za pomoč:
»Z raznih strani prihajajo zadnje čase na ravnateljstvo pritožbe, da se učenke zavoda tako nižjih kakor višjih razredov potepajo z moškimi, zlasti v večernih urah in prihajajo neredko domov tudi pozno po policijski uri.
/…/
K temu pripominja ravnateljstvo, da je tudi samo že imelo v zadnjih časih priliko videti nedoletne ženske osebe v prav pestri moški družbi. Bile so očitno dijakinje, čeprav ne tukajšnjega zavoda.
Ker se take stvari vedno češče ponavljajo in jih z navadnimi sredstvi skoraj ni mogoče zatirati, prosi podpisano ravnateljstvo, da bi Visoki komisariat kot višja šolska oblast izdala dijaštvu, pred vsem ženskam, strog nalog glede nočne ure (hora legalis) in potepanja z moškimi.«
Pomlad in vedenje deklet – drugič. Nemočna šola prosi za pomoč policije.
Direktor šole piše šefu pokrajinske uprave:
»Svoječasno je policija nadzirala obisk kinematografskih predstav in izključevala mladino do 18 (?) let od obiska predstav, ki niso zanjo. Razsulo, ki je preplavilo v zadnjih vojnih letih tudi policijo, je še pospešilo razbrzdanost naše mladine, ki je začela trumoma zahajati brez nadzorstva v kino.
Danes bi morda ne bilo težko izposlovati od policije, da zopet prevzame to nadzorstvo. /…/
Ravnateljstvo prosi, da bi prosvetni oddelek ukrenil potrebno v tej smeri.«
Pod nemško oblastjo: potreba po dodatnem izobraževanju
26. oktobra, slaba dva meseca po kapitulaciji Italije, je general Rupnik odredil, da se v šole vpelje ena dodatna ura na teden, in sicer za protikomunistična predavanja. Novembrsko ravnateljevo okrožnico, ki je napisana v bolj slovesnem slogu in natipkana, je bržkone sestavil Rupnikov uradnik in ter jo dal poslati po šolah:
»Velika nesreča, v katero je pahnil boljševiški komunizem naš narod, nas mora strezniti. Vse svoje sile moramo usmeriti v to, da tega uničevalca naše male slovenske domovine spoznamo in se z vsemi močni otresemo njegovega smrtnega objema.
Da bo mogoče vsemu dijaštvu pravilno spoznati in preceniti zlobnost in zločinsko naravo komunizma, je prosvetni oddelek Pokrajinske uprave določil, da naj ima vsak razred po eno uro na teden pouka o zmotah in barbarskih metodah komunizma.«
/…/
»Trdno sem prepričan, da boste zanimivim predavanjem mirno in pazljivo sledile, saj gre – mimogrede povedano – tudi za ugled našega zavoda, pred tujimi gospodičnami in, da boste ob koncu požrtvovalnim gospodičnam predavateljicam hvaležne, da so vam ob velikih lastnih žrtvah pomagale do resnice.«
General Rupnik je slabe volje
8. novembra je šef pokrajinske uprave v Ljubljani general Rupnik vsem oddelkom, odsekom, uradom in zavodom Ljubljanske pokrajine napisal ne preveč galantno pismo (pri denarju se vse neha, sploh če so zadaj partizani):
»Primoran sem, da stavim sledeče vprašanje:
Ali so šefi uradov izpolnili svojo uradno dolžnost in črtali iz plačilnih seznamov vse, ki pod pretvezo raznih bolniških dopustov izostajajo iz službe, pa vrše med tem službo kot priganjači banditske, morilske družbe ali njihovo početje zagovarjajo, odobravajo, hvalijo ali celo z denarjem podpirajo? Za razne profesorje in uradnike, ki so v hribih, dvigajo ponekod plače njihovi kolegi i. t. d.?«
»In tako je I. ženska gimnazija (menda edina v Ljubljani!) pravi eldorado komunizma …«
Decembra so pri Prosvetnem oddelku Pokrajinske uprave prejeli pismo od nekoliko skrivnostnega »propagandnega odseka«. V njem na začetku piše, da so kar štirim razredom I. ženske realne gimnazije zaradi sovražnega odnosa dijakinj ukinili protikomunistična predavanja. Pismo vsebuje resne obtožbe zoper šolo v celoti:
»Zavod je splošno znan kot komunistično usmerjen in se ne odlikuje po dobri disciplini. Položaj smo poznali in z njim računali. Skrbno izbranima predavateljicama smo po premisleku naročili, naj skušata s prijaznim potrpljivim nastopom pridobiti simpatije in tako rešiti, kar se rešiti da; naj ne zahtevata več discipline, kot je nujno potrebno za pouk, ker učenke na pravo šolsko disciplino, kot jo imamo na večini drugih zavodov, itak niso vajene in moramo mi svoj pouk vselej prilagoditi zavodu in razredu, če hočemo imeti uspeh. Malokdo si lahko predstavlja, kaj sta morali protikomunistični predavateljici na tako komunističnem zavodu in pri taki disciplini prenesti, koliko odkritega zasmehovanja, koliko odkritih sovražnosti.«
Ravnatelj je poročal o obtožbi na decembrski tajni konferenci profesorskega zbora:
»Na prosvetni oddelek je prišla z uradne strani tožba, zadevajoča ves zavod, ki ‘je splošno znan kot komunistično usmerjen in se ne odlikuje po dobri disciplini’. Tega je kriv ‘ravnatelj, ki nima odločne volje, odnosno prav nobene volje, da bi se za razne zadeve, predvsem za vpis v razrede podrobneje zanimal in jih razčistil,’ kriv tudi profesorski zbor, ki ‘pustita svobodno okuževati zavod, odnosno razrede, s komunistično kugo!’ In tako je I. ženska gimnazija (menda edina v Ljubljani!) pravi eldorado komunizma, kjer komunistične učenke strahujejo dobro vzgojene učenke in tako skrbnim staršem ‘po pet (recte: tri!) ur na dan kvarijo nevzgojeni podivjani otroci.’«
Zaslišanje učenk ali kaj pomeni beseda traktor
Decembra, takoj po obtožbah propagandnega odseka, je v šoli po ravnateljevem nalogu potekalo precej obširno zasliševanje učenk v zvezi z obtožbami komunizma. Iz poročila enega od razrednikov, ki so zasliševali:
»K. M. je na vprašanje, kako se vede pri protikomunističnih predavanjih, povedala: da sedi mirno, samo enkrat se je smejala, ker ni vedela, kaj pomeni beseda »traktor«, in je mislila, da je predavateljica rekla »trahter« (splošno razširjena popačenka iz nem. Trichter – lij; op. ur.). Izjavlja, da se je pri tem smejal ves razred, ko je učenka (T. M.) vprašala za razlago te besede, ki je tudi ni razumela. Sicer da se nikoli ni smejala. Na podlagi izvirnega zapisnika se vidi, da so se mnoge učenke pri tej besedi smejale, ker so mislile, da morajo žene v Sovjetski zvezi delati na polju s »trahterji«, t. i. livčki, druge pa so se smejale nepoučenosti prvih, ko je T. M. vprašala predavateljico za pomen te besede. Pri K. je treba pripomniti, da bi moral vsakdo, ki ima z njo opraviti, upoštevati njeno navado, da se pri vsakem vprašanju ali nagovoru nasmeje, torej je sploh nagnjena k smehu.«
Bravo, ravnatelj!
Že o božiču je ravnatelj poročal o zaslišanjih Banski upravi. Razložil je nesporazume, ki so, kot se je razjasnilo pri zaslišanjih, večinoma botrovali obtožbam, ter v odločnih besedah protestiral zoper ravnanje šolskih oblasti in drugih akterjev v zvezi s protikomunističnimi predavanji:
»Sicer pa je ves postopek propag. odseka svojevrsten. Kdo je ta propagandni odsek? Kdo je informativni urad, ki se naenkrat v novembru pojavi kot »deus ex machina« in zahteva urnike od ravnateljstva itd. Ravnateljstvo bi jih temu »informativnemu uradu« prav gotovo ne bilo dostavilo, ako bi ne bil posredoval prosvetni oddelek, ki je bil pa v svoji informaciji ravnateljstev tudi precej lakoničen. Povedal je samo, da bo za predavanja skrbel informativni urad. Na to molk. – Prišli sta obe predavateljici, mladi gospodični in prinesli s seboj nastavitveni dekret. Prosvetni oddelek je molčal, ko vendar sicer po dosedanjih predpisih nima v šolo dostopa nihče, ki se ne izkaže z legitimacijo prosvetnega oddelka. V šolo bi bili prav tako lahko prišli predavateljici za komunizem. Nista se dali predstaviti profesorskemu zboru, nista hoteli vpisovati ur v dnevnik, nista pripustili niti direktorja k predavanjem, češ da so taka njihova navodila. In vendar je direktor odgovoren za vse, kar se godi na zavodu.«
1944
Razvrat tudi na drugi strani: načeta učiteljska morala
25. januarja piše Leon Rupnik ravnateljstvom srednjih in učiteljskih šol:
»Kljub težkim časom, ki jih preživljamo, se dogajajo posamezni primeri, da učitelji v šoli ali izven nje ne varujejo svojega ugleda in dostojanstva, ki so ga dolžni varovati kot vzgojitelji mladine in kot javni uradniki. Tako se dogaja, da se učitelj v javnosti kaže v vinjenem stanju, da zaradi prekomernega pitja zanemarja svojo službeno dolžnost ali – kar je še slabše – pride celo v takem stanju v šolo.
Popolno neumevanje svojih poklicnih dolžnosti dokazuje tudi učiteljica, ki nastopa s pobarvanimi ustnicami ali drugimi modnimi pretiranostmi, in to celo pred učenkami, ki bi jim zlasti danes morala biti zgled skromnosti in preprostosti.«
Iz korespondence šole s poveljstvom slovenskih domobrancev
»Na dopis zgoraj imenovanega ravnateljstva z dne 11. 2. 1944 pod številko 107 odgovarjamo, da je S. Ana iz Horjulja agilna partizanska sodelavka, o čemer smo se že večkrat prepričali. V Horjulju je stalno delala propagando za partizane ter jim nosila pošto na vse strani in tudi v Ljubljano. Vse to pod krinko, da hodi v Ljubljano v šolo. Dne 9. januarja 1944 jo je naša patrola dobila, ko je bil namenjena na kolodvor na Drenov grič. Preizkala ji je prtljago in našla v njeni torbici več pisem brata partizana – terenca »Iztoka« S. Aleša. Zato je poveljstvo slovenskih domobrancev v Horjulju preprečilo, da bi imenovana dobila dovoljenje za pot v Ljubljano, ker bi se s tem njeno delovanje še pospešilo.«
Šibka telekomunikacija, zanič usnje in prošnja upravi policije
Marca 1944 je ravnatelj na policijo naslovil prošnjo, da bi šolskemu slugi izdali dovoljenje za uporabo kolesa, češ da peš ne zmore svojih številnih potov. Ker šola ni delovala v lastni stavbi in ker učitelji niso imeli telefonov, je bila namreč notranja in zunanja komunikacija zelo otežena. Prošnja je utemeljena tudi s karakteristiko sluge in celo s skrbjo za obrabo čevljev:
»Pri takem prometu in v današnjih vojnih časih je treba upoštevati tudi obrabo podplatov, ko je usnje tako drago in slabo; odškodnine za popravila pa nobene.«
Prisega domobrancev ali vabilo k obvezni prireditvi
18. marca je šef pokrajinske uprave zaprosil ravnatelje, naj v šolah preberejo naslednjo okrožnico:
»V četrtek, dne 20. aprila zjutraj bo pred palačo Pokrajinske uprave slovesno izvešena poleg nemške slovenska zastava. To bo zgodovinski dogodek, saj se bo zgodilo prvič v zgodovini našega naroda, da bo slovenska zastava uradno priznana. Nam Slovencem bo s tem dejanjem dano najvišje priznanje in potrdilo naše narodne bitnosti.
Po izvešanju zastave bo na ljubljanskem Stadionu svečana zaprisega naše junaške domobranske vojske. Slovenski možje in fantje, ki so v najusodnejšem trenutku naše narodne zgodovine, ko je šlo narodu resnično za biti ali ne biti, stopili na branik domovine, bodo sedaj slovesno prisegli, Bogu in domovini, da bodo čuvali slovensko zemljo pred rdečim požarom do poslednje kaplje krvi.
/…/
Slovenska mladina!
Izpričaj s svojo udeležbo pri tem obhodu vso ljubezen do domovine in vse spoštovanje svojim slovenskim bratom, ki so pripravljeni za ceno najvišjih žrtev tebi in narodu zgraditi lepšo in srečnejšo bodočnost. Obsipaj domobrance s cvetjem, vzklikaj jim in tako dokaži, da je v tebi odločna volja sodelovati pri uničenju komunističnega zla in pri dvigu domovine.
Živel slovenski narod!
Živelo slovensko domobranstvo!
Udeležba za vse gojence in gojenke je obvezna. Na spodaj določenem mestu naj se zbero najkasneje ob 10. uri dopoldne.«
Rupnikova novoletna poslanica
Na prelomu leta 1944 ni več moglo biti velikih dvomov o izidu vojne in to je čutiti v elegičnem tonu Rupnikove novoletne poslanice, ki je tudi sicer zanimiv zgled propagandne retorike: »Ko smo se pred letom poslavljali od starega leta, je marsikdo mislil, da nam bo novo leto prineslo zdravila, ki bodo v hipu zacelila vse rane težke preteklosti. To upanje se ni izpolnilo. Boj med dobrim in zlim še traja. Boj za končno zmago pravice in reda nad židovsko zmešnjavo in nasiljem, bo tudi še v bodoče zahteval od nas velikih žrtev. Nesmiselno bi bilo, če bi se znova vdajali sanjam, ker bi nas resničnost potem še huje razočarala. Biti moramo žilavi, odporni, pametni in trezni, če hočemo težke čase, v katerih živimo in bomo še živeli, premagati tako, da bomo izšli iz njih brez nepotrebnih prevelikih izgub in žrtev in da bomo na koncu deležni zmage dobrega nad zlim.«
1945
7. april: marionetna oblast v zadnjih vzdihljajih novači špiclje med šolarji.
Mesec dni pred osvoboditvijo so z Mladinskega urada Šefa pokrajinske uprave (torej Leona Rupnika), z odseka »Propaganda-tisk-usmerjanje« pisali ravnateljstvu I. ženske realne gimnazije, da potrebujejo »… za svoje delo v smislu narodne domobranske prevzgoje slovenske mladine aktivnih sodelavcev in sodelavk med mladino samo, idealnih mladih ljudi, ki se zavedajo resnosti in odgovornosti v dneh, ko je naš narod postavljen pred najtežjo preizkušnjo. Zato smo se odločili, da si med vsemi sloji slovenske mladine (dijaške, delavske in kmečke) ustvarimo kader zaupnikov in zaupnic, ki bodo v smislu slovenske domobranske ideje in po smernicah našega voditelja generala Rupnika izpolnili upe, ki jih trpeči narod stavi v svojo mladino.«
Iz šole so odgovorili že čez dva dni, z Mladinskega urada pa so ravno tako ekspeditivno, 9. aprila, pisali ravnateljstvu: »…Vam sporočamo, da smo Vaše predloge za zaupnice Vašega šolskega zavoda docela osvojili in smo k temu določili datum prvega sestanka zaupnic Vašega zavoda za dan 12. aprila t.l. ob 17.30h v Vseučiliški knjižnici /…/.«
Še april: megalomanija pred vrati poloma
Iz ravnateljeve okrožnice:
»Mladinski urad sporoča:
Slovenska mladina bo na praznik prebujenja pomladi, 1. maja, za vse čase iztrgala komunizmu iz rok pravico, da 1. maj razglaša za praznik svoje brezrazredne družbe.
V ta namen prireja Mladinski urad proslavo 1. maja pod naslovom: ‘Prebujanje pomladi, 1. maj – za vse čase dan slovenske mladine’.«
9. maj
Osvoboditev je za nekaj časa odložila izpolnjevanje letnega delovnega načrta; med drugim je odpadla proslava »Prebujanje pomladi«. Dva meseca pozneje je sledilo predavanje za učitelje o šolstvu v zibelki komunizma – Sovjetski zvezi. Učenci so bili po osvoboditvi prosti do 22. maja, ko se je začel obnovljen pouk, za katerega so oblasti poslale posebno navodilo.
V njem je zapisano priporočilo, da se prvi dan porabi »za skupno proslavo osvoboditve kot slovesen dan nove slovenske šole, ko začutijo dijaki novo slovensko zemljo, kakor ni bila zedinjena od začetka naselitve, in novo junaško Jugoslavijo, kot dan novega šolskega duha, duha dela in vestnosti in natančnosti«. Sledijo navodila, kako postopati z učitelji, ki zaradi vedenja in ravnanja med vojno niso več primerni za službo, a bodo v maju še zaključili ocene pri svojem predmetu.
Vida Janežič
Na prvi konferenci učiteljskega zbora po osvoboditvi, 19. maja, se je profesorica v spominskem govoru spomnila delavcev šole, ki jih je vzela vojna, med njimi poljanske dijakinje in pozneje tajnice Vide Janežič:
»Sedaj naj spregovorim še v počastitev spomina drage tovarišice Vide. Kako me boli, ker je ni danes med nami in ker vem, s kolikim hrepenenjem je pričakovala teh dni, ki smo jih samo mi dočakali, s koliko požrtvovalnostjo je delala v našem narodno-osvobodilnem gibanju, kako je kovala visoke načrte za lepšo bodočnost našega naroda. V najtežjih materialnih prilikah, toda z brezmejnim idealizmom se je kot sirota brez staršev dolga leta prebijala skozi vse težave, dokler ni njeno mlado življenje ugasnilo v temnici ljubljanske policije.«
Vida Janežič se je rodila železničarskemu uradniku in gospodinji leta 1914 v Podbrdu. Potem ko je zgodaj izgubila starše, je zanjo skrbela teta. Osnovno šolo je obiskovala na Brdu pri Lukovici, gimnazijo na Poljanah. Diplomirala je na ljubljanski slavistiki leta 1939 ter se tik pred vojno zaposlila na svoji nekdanji gimnaziji kot tajnica. Že kot študentka je bila članica levičarskih društev in organizacij ter po italijanski okupaciji delovala kot aktivistka OF in članica KPS. Aretirana je bila v začetku leta 1944, nato so jo poslali na prisilno delo v taborišče Hallein pri Salzburgu. Potem ko je ljubljanska policija avgusta izvedela za njeno pravo ime in funkcijo, so jo privedli nazaj v Ljubljano. Ker ni hotela ničesar izdati, so jo v zaporu pretepali in stradali ter jo 6. oktobra, po pričevanju drugih zapornic, verjetno obesili v njeni celici. Leta 1953 so jo razglasili za narodno herojinjo.
Izreči stisko, srečo in upanje
Na isti konferenci je novi ravnatelj, »začasni delegat«, kot se je imenoval, v izbranih besedah spregovoril o težavnosti pravkar minulega časa in o navdušenju nad dobo, ki je prihajala.
»In sedaj samo še nekaj besed. Nimam namena, ponavljati Vam vse to, kar so po 9. maju bolje povedali boljši govorniki, motreč pretresljive dogodke z dosti realnejših vidikov. Pribijem naj, da sedaj pač lažje govorimo in rajši poslušamo, ko nam preko ramen ne škilijo več z ene strani zlohotni okupator, z druge pa, da se poslužim izraza Otona Župančiča, slepar in slepec domačega rodu. Za to olajšavo se nam je gotovo zahvaliti četam jugoslovanske armade, ki so z mojstrskimi operacijami v hrabrih bojih dosegle, da nam je Ljubljana ostala razmeroma nepoškodovana, mi vsi pa bolj ali manj čili in zdravi. Priznajmo si, da je preobrat, ki smo ga eni tako težko pričakovali in se ga drugi tako zelo bali, oboje silno presenetil. Strme so se odprle oči sleparjem in slepcem, ki so prej slastno požirali sramotenje in blatenje osvobodilne fronte in iz nje nastale jugoslovanske vojske. Saj so celo nekateri pravičniki med nami, ki so preverno brali ali na posvečenih in neposvečenih krajih poslušali besede sleparjev in slepcev, pričakovali bodisi krdela krvoločnih volkov, ali pa operetno našemljenih razgrajačev, namesto tega pa pričakali legije strumnih, discipliniranih, dostojnih mož in žena, spričujočih povsod táko vojaško in človeško zrelost, kakršna se pridobi zgolj po letih težkega samozatajevanja in požrtvovalnega dela. Ljubljana je ostrmela nad tem čudežem, nato pa zavriskala od veselja in navdušenja. Ali niso bili to prizori, ki bi mogli pač tudi v zakrknjenih srcih premagati dvome, pregnati zlobne in zlagane misli in navdati našega človeka, če je tega imena še vreden, z zaupanjem v boljšo bodočnost v lepši in urejeni državi in z iskrenim sklepom, da bo tudi on sodeloval, pomagal, gradil?«
Nostrifikacija spričeval
Spričevala, pridobljena v šolah pod okupacijsko oblastjo, je bilo treba po osvoboditvi nostrificirati.
Prijava vojne škode ali modernizacija stranišč
Avgusta 1945 so tudi v I. državni ženski gimnaziji popisali vojno škodo in napisali poročilo, v katerem med drugim beremo:
»Poslopje so Italijani uporabljali in zlorabljali kot vojašnico, telovadnico s pritiklinami pa celo kot konjski hlev. Pri tem so si prostore prirejali s prezidavanjem: gradili so nove stene, podirali stare, delali nove izhode, podrli prejšnja stranišča na školjke s sifoni in jih nadomestili z betonskimi počepnimi latrinami itd. Po kapitulaciji so pustili stavbo v obupno zanemarjenem stanju. Nemci so jo samo očistili in nastanili v njej centralno skladišče sanitetnega materiala in laboratorij.«
Izjava ali zgled jedrnatosti
Po vojni so ljudje iz različnih razlogov, tudi za potrebe nostrifikacije spričeval, pisali izjave o sebi ali o drugih ljudeh. Ohranila se je izjava, ki je zgled nedosežne zgoščenosti. To je njeno celotno besedilo, z naslovom in podpisom:
»Izjavljam, da moja sestra G. M. ni med okupacijo nikjer sodelovala in nikomur škodovala. G.J.«
1946
Težka povojna leta, slabo znanje slovenščine
S I. državne ženske gimnazije so v začetku šolskega leta poročali Ministrstvu prosvete o sprejemnih izpitih. Poročilo sicer upošteva, da je vojna pustila posledice tudi v izobraženosti otrok, vendar je napisano strogo in za slabo znanje dolži osnovno šolo. Največ se posveča slovenščini.
»Pripravljenost dijakov in njihovo znanje je zelo slabo. Zelo slabo so čitale, učenke niso bile sposobne obnoviti kratkih sestavkov, še manj so bile podkovane v analizi. Ne znajo pisati po nareku: Ker nimajo pojma o stavku, ne znajo stavljati ločil. Zato je zahteva, da ob diktatu ne bi smeli narekovati ločil, prevelika. Učenke ne razumejo najenostavnejših izrazov celo v pesmih, ki so jih same deklamirale.«
»Mnogo preveč je v osnovni šoli mehaničnega dela, učenja na pamet, prav drilla – in ob smiselnem preizkusu otroci odpovedo. Program osnovne šole gre preveč v široko, kar zahteva ogromno spominskega dela, ne daje pa solidnega, a otroku utrjenega znanja. Ob vsej tej širini /vedeli so celo iz Križ. spomenika, imensko in brez zveze/ pa čisto enostavnega, kar bi bilo res nujna podlaga za nadaljnji študij, ne poznajo.«
»Ni pa znižati zahtev srednje šole, ampak zvišati osnovnošolske zahteve, in to v smiselnem sistematskem delu, pravcu bistva znanja.«
1949
Ravnatelj oceni profesorje za MLO
Julija 1949 je ravnatelj poslal Mestnemu ljudskemu odboru ocene profesorjev. Odlomek iz značilne pohvale učiteljice zgodovine:
»Učno snov podaja na osnovi Marksizma-leninizma, jo povezuje s problemi petletke in socialistične graditve in vzgaja učence v duhu socialističnega patriotizma. Ideološko je zelo dobro podkovana, v strokovnem in metodičnem pogledu pa še potrebuje pomoči in se z veseljem izpopolnjuje.« Zanimiva je ocena Silve Trdine, imenitne slavistke, literarne zgodovinarke, prevajalke, publicistke in avtorice znamenite in večkrat ponatisnjene Besedne umetnosti – iz nje bi skoraj sledilo, da je bila – za razliko od kolegice zgodovinarke – nekoliko pomanjkljivo politično ozaveščena. Razredniške posle opravlja »v redu«, vendar »nima posebnega veselja do administrativnih poslov«. Njena ocena je po strokovni in metodični plati pravi slavospev, po politični pa malo zadržana: »Poučuje znanstveno pravilno in se naslanja na aktualne dogodke v življenju. Zna izkoriščati vzgojni vpliv naprednih pisateljev, vzbuja ljubezen do socialistične domovine in napredne kulture.«
1952
Koliko učencev hodi k verouku?
Verouk se je po vojni v javnih šolah obdržal do leta 1952. Januarja je ravnatelj poročal Svetu za prosveto in kulturo pri Mestnem ljudskem odboru o tem, koliko učencev hodi k verouku. Skupni delež dečkov in deklic, nižješolcev in višješolcev, je znašal 7,5 odstotka.
1954
Grda spletka s srečnim koncem
Med velikimi počitnicami leta 1954 je potekala disciplinska preiskava zoper učiteljico ruščine, ki jo je Socialistična zveza terena Univerza izključila iz organizacije in pisno zahtevala tudi od šole, da jo kot politično in pedagoško neprimerno odstranijo. To je bila posledica obtožb dveh dijakov, češ da » … se je neprimerno izražala o narodnem heroju Dakiju, da mladina hodi na mladinske sestanke le zaradi ljubimkanja, dalje da je baje treba naše vzgojne domove (kakor n.p. DIC in DAC) z nafto politi in zažgati, ker se baje v njih zbira izvržek revolucije, da je baje podobne izjave dajala ob raznih prilikah in okolnostih, poleg tega še, da je imela nepravilne odnose z dijaki.« Primer je na dveh javnih razpravah obravnavalo Disciplinsko sodišče MLO (Mestnega ljudskega odbora) ter izreklo oprostilno sodbo; ugotovilo je, da so obtožbe izmišljene – dijaka sta se želela učiteljici maščevati, ker jima je odpovedala stanovanje; eden od njiju je bil sekretar terenske organizacije Socialistične zveze in je skušal zlorabiti svoj vpliv. Kaznovala ju je šola.
1958
»… vkolikor se sploh zanimajo za knjige.« – Kaj so dijaki radi brali?
V »Poročilu o delovanju in stanju knjižnice« iz junija 1958 knjižničarka piše: »V letošnjem šolskem letu je bilo izposojenih 1620 knjig. Najbolj vneti obiskovalci knjižnice so bili prvošolci, ki so segali predvsem po pravljicah. Čeprav ima knjižnica na razpolago lepo število pravljic, marsikatero soboto ni bilo mogoče zadovoljiti vseh prvošolcev. Drugošolci in tretješolci pa so zahtevali predvsem dela Karla Maya, Julesa Verna in kriminalke. Zato bo potrebno v prihodnjem šolskem letu posebno paziti na izoblikovanje okusa drugo in tretješolcev in poskrbeti za knjige, ki jih bodo pritegnile. Posebno pereče pa je delo z višješolci. Ti odklanjajo klasična dela /ker verjetno preveč diši po šoli/, zanimajo pa se za novitete, vkolikor se sploh zanimajo za knjige. Prepričana pa sem, da bi se s sistematičnim delom dalo in tudi moralo vzbuditi večje zanimanje za knjige.«