Klavdija Volk Vujić, Saša Perović
Prispevek iz zbornika Poljane spomina : zbornik ob 120-letnici Gimnazije Poljane, Ljubljana: Gimnazija Poljane, 2020.
»Izobrazba človeku omogoča, da se oddalji od tistega, kar neposredno ve in izkuša, in se kot tak dvigne do védenja. Prisvojitev nečesa tujega namreč zahteva odtujitev od lastnega. Zato se je treba znati oddaljiti od samega sebe, da bi se lahko približali tujemu in drugačnemu.«
Hegel
Slovenska nacionalna identiteta se je utrdila v drugi polovici 19. stoletja, v nenehnem boju proti nemškemu nacionalizmu. Na prelomu stoletja smo bili Slovenci narod z izoblikovanim knjižnim jezikom, močno kulturno tradicijo in umetnostjo, ki je neposredno sledila evropskim tokovom in se vključevala vanje. Nismo imeli lastne univerze, kljub temu pa smo imeli dobro razvito in razvejano osnovno, v večjih naseljih tudi poklicno in srednje šolstvo. Leta 1869 je bila v Avstro-Ogrski uvedena splošna šolska obveznost. Povsod je pouk potekal v nemškem jeziku, prva slovenska gimnazija tik pred začetkom prve svetovne vojne, pa je postala Gimnazija v Gorici. Učitelji so se poleg svojega dela udejstvovali tudi pri proučevanju krajevne zgodovine, prirodoslovnih pojavov, zapisovali so šege in navade ter bili pomembni udeleženci javnega življenja. Najdemo jih tudi med deželnimi poslanci. Zakon je moderniziral vsebino pouka, šole so postale dražje, niso ji več plačevali starši, ampak so jih vzdrževale občine iz davčne osnove, učiteljevo plačo pa je določil okrajni šolski svet. Od leta 1870 so obstajala tudi učiteljišča, s tem so izboljšali status in ugled učitelja, poučevale pa so lahko tudi ženske.
Ljubljana je bila v tem času kraj velikih sprememb. Leta 1895 jo je prizadejal katastrofalni potres, ki na srečo ni zahteval veliko smrtnih žrtev, je pa povzročil veliko gmotno škodo. Leto dni po potresu je ljubljanski župan postal Ivan Hribar, ki je županoval celih petnajst let in pripomogel k temu, da se je v Ljubljani uveljavila secesija.
Gimnazija Poljane v času Avstro-Ogrske
V vrtincu vseh teh dogodkov se je rodila naša gimnazija. Ustanovljena je bila kot samostojna nižja gimnazija, z odcepitvijo dveh oddelkov od tedanje višje ljubljanske gimnazije. Odlok o ustanovitvi je sprejelo 17. 12. 1889 Ministrstvo za bogočastje in uk avstro-ogrske monarhije. Pouk se je pričel v najslabših prostorih tedanjega licejskega poslopja na Vodnikovem trgu. Bilo je sedem oddelkov nižje gimnazije, devet profesorjev; prvi ravnatelj je bil Fran Wiesthaler. Ker je potres uničil licejsko poslopje, se je gimnazija preselila v Beethovnovo ulico številka 6, v hišo dr. Waldherrja. Učni načrt je bil humanističen, učni jezik nemški, slovenščina pa je bila obvezen učni predmet. Značilno za tedanjo dobo in za zavest šolske skupnosti je to, da je zavod leta 1898 na lastne stroške dal izdelati zastavo šole. 4. 8.1900 je bila gimnazija z odlokom razširjena na višjo gimnazijo, povečalo se je število dijakov, s tem pa so se zelo poslabšale delovne razmere. Nastala je velika prostorska stiska, ki je šolo žal spremljala skozi vsa obdobja. Ocene so se razlikovale od današnjih, saj je bil vrstni red ocen obrnjen; enica je pomenila odlično, petica, nezadostno. Dijaki so bili ocenjeni tudi iz vedenja; vesti so se morali v skladu s šolskim redom, ki je bil zelo strog. Najmanjši prekršek je bil kaznovan z izključitvijo, dijak pa zaradi nižje ocene iz vedenja tudi ni smel opravljati maturitetnega izpita.
Leta 1901 šola dobi ime Druga državna gimnazija v Ljubljani. Zaradi težkih razmer je učno ministrstvo odobrilo gradnjo novega poslopja in zagotovilo denar. Z gradbenimi deli so pričeli maja 1906.
Poslopje je bilo za tedanje razmere zelo moderno, s svetlimi učilnicami, strokovnimi kabineti, dvema telovadnicama in Licejsko knjižnico, ki je postala predhodnica današnje Narodne univerzitetne knjižnice. Po ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 je knjižnica dobila naziv Državna študijska knjižnica, od leta 1921 dalje se je imenovala Državna biblioteka.
Slavnostna otvoritev in blagoslovitev novega, še ne dograjenega poslopja, je bila 19. marca 1907. V novi zgradbi se je pouk pričel 21. oktobra 1907, nekatera gradbena dela pa še niso bila zaključena. Šola je bila velika pridobitev za slovensko mladino, ki je bila na tej šoli vedno zavedna in naprednega duha. Izdajali so slovenski časopis in ustanovili društvo Preporod. Dijaki so se zavzemali za novo, jugoslovansko skupnost in marca 1914 organizirali dijaško stavko ob 500-letnici ustoličenja zadnjega koroškega vojvode na Gosposvetskem polju.
Zavod se je tekom let razvijal in v svoj šolski program uvajal novosti. V šolskem letu 1908/09 so bili vpeljani prvi roditeljski sestanki, na katerih so imeli profesorji posebna splošna in vzgojna predavanja, ob bližajoči se svetovni vojni pa je zavod začel delovati v posebnih razmerah.
Redno delovanje šole je prekinil začetek prve svetovne vojne, julija 1914. Veliko dijakov in profesorjev je bilo vpoklicanih. Šolsko poslopje je prevzela vojaška oblast in ga uredila v vojaško bolnico z 207 posteljami. V šoli pa so bile tudi pisarna Rdečega križa, kapela, vojaška kuhinja in bolniška kopalnica.
Vsa leta vojne so se profesorji in učenci udejstvovali pri raznih akcijah v vojne namene, na primer pri podpisovanju vojnega posojila in zbiranju vojaško pomembnega blaga, predvsem kovin; izvajali so vojaški pripravljalni pouk in strelske vaje, ki so jih na gimnaziji uvedli že leta 1910. Med prvo svetovno vojno je bilo iz takratne Druge državne gimnazije v Ljubljani vpoklicanih skupno 161 profesorjev in dijakov. Tiste, ki so ostali doma, je pestila slaba in pičla prehrana, kar se je čutilo pri splošnem zdravstvenem stanju tako dijakov kakor profesorjev.
Gimnazija Poljane v času stare Jugoslavije
Po razpadu Avstro-Ogrske je narodna vlada Kraljevine SHS v Ljubljani s sklepom 10. novembra 1918 spremenila zavod iz humanistične v realno gimnazijo tipa A bivših avstrijskih realnih gimnazij. Šola je dobila naziv Državna realna gimnazija v Ljubljani (1922-1924), nato pa Druga državna realna gimnazija v Ljubljani (1924-1940).
Dijaki in učitelji so se vrnili v stare prostore, učni jezik je končno postal slovenski, dijaki pa so se učili tudi srbohrvaščine in francoščine. Z letom 1919 se je pouk redno začenjal septembra, po številu dijakov je bila gimnazija največja na območju današnje Slovenije. Število dijakov se je gibalo od 700 do preko tisoč sedemsto, največ – 1735 – jih je bilo v šolskem letu 1935/1936. Učiteljev je bilo okoli trideset, sprejemali so nove, vendar se je zavod spopadal z velikimi kadrovskimi problemi.
V šolskem letu 1928/1929 so bili uvedeni tudi ženski oddelki, v šolskem letu 1936/37 pa so bila vpisana samo dekleta, šola je tako postala mestna realna gimnazija za dekleta. V šolskem letu 1939/40 so bili z odlokom banske uprave odprti klasični oddelki.
Disciplina na šoli je bila zelo stroga. Dijaki so bili kaznovani, če so ponoči razgrajali, uživali alkohol, se grdo vedli na izletih …, obstajale so tudi politične kazni, dijakom, ki so bili politično »nezanesljivi«, so prepovedali sodelovanje pri vseh društvih razen prosvetnih. Najvišja kazen je bila izključitev iz šole. Učenec, ki je dobil dve šolski leti zaporedoma slabo oceno iz vedenja, je izgubil pravico do šolanja za eno šolsko leto.
Življenjske razmere dijakov so bile zelo slabe, vladalo je pomanjkanje obleke, obutve in hrane, spali so v neprimernih razmerah, niso imeli veliko prostega časa. Obstajala so številna društva, denimo Sokol, podmladek Rdečega križa, literarno društvo Kres, delovali so mladinski in ženski pevski zbori. Šola je organizirala veliko proslav, na primer ob rojstnem dnevu Kralja Aleksandra in za Vidov dan. V šolskem letu 1940/41 je šola postala prva državna ženska gimnazija v Ljubljani.
Šolsko leto se je zaključilo 28. junija s praznovanjem Vidovega dne, čeprav se je redni pouk končal že 6. junija.
Gimnazija v času okupacije
Po napadu na Kraljevino Jugoslavijo, 6. aprila 1941, je banska uprava v Ljubljani odredila, da se na vseh šolah zaradi izrednih razmer izdajo učencem letna spričevala, datirana s prvim aprilom 1941. Matura je odpadla in letne ocene so veljale kot maturitetne.
S prihodom italijanskega okupatorja so bili poostreni disciplinski predpisi o miru in redu na šoli. Uveden je bil rimski pozdrav, posmehovanje je bilo v kali zatrto. Okupatorska oblast je uvedla dvojezične tiskovine za letna spričevala in obrazce, pouk se je spremenil, stare knjige so bile prepovedane, novih pa niso imeli. Učni načrt je nastajal počasi, v ospredju je bila zgodovina Italije, italijanski jezik je bil obvezen.
Italijani so 16. marca 1942 zasedli poslopje Prve ženske državne gimnazije in ga spremenili v vojašnico in konjušnico. Šola se je morala izseliti in delovati na različnih mestih. Zaradi prostorske stiske se je pouk skrčil skoraj na polovico in se nadaljeval brez učnih pripomočkov. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se je šola vrnila na Strossmayerjevo 1.
Ozemlje Ljubljanske pokrajine in Ljubljano je zasedla nemška vojska, zato je pouk potekal v težkih razmerah (pogosti alarmi, primanjkovalo je kurjave, otežena je bila razsvetljava, izostanki so bili številni). Vojna je zahtevala številne žrtve med učitelji, med njimi je bila Vida Janežič, po kateri se je pozneje šola imenovala. V času okupacije od 1941 do 1945 je bil uradni naziv šole Prva ženska realna gimnazija v Ljubljani.
Gimnazija v času nove Jugoslavije
Leta 1945, z nastankom socialistične Jugoslavije, je nova oblast odpravila meščanske šole oziroma nižje gimnazije in podržavi vse šole.
Leta 1945 je Gimnazija Poljane postala Prva državna ženska realna gimnazija v Ljubljani. Šola ni takoj normalno zaživela, potrebni so bili novi učbeniki, primanjkovalo je učil, obnoviti je bilo treba šolsko poslopje. Vpis je bil pičel, zdravstveno stanje učencev zelo slabo, leta 1947 so uvedli sprejemne izpite.
V obdobju od 1947-1958 se je šola imenovala Peta gimnazija Ljubljana – Poljane, s prvim septembrom 1958 pa se je preimenovala v Drugo gimnazijo Ljubljana. V istem poslopju so delovale še druge ustanove: Akademija upodabljajočih umetnosti, Zavod za farmacevtske raziskave in Oficirska gimnazija.
Od leta 1958 imajo gimnazije samo štiri letnike; njeni nižji letniki, od prvega do četrtega, so postali zadnji letniki osnovne šole, ki bo poslej – do začetka novega tisočletja – trajala osem let. Tako je v šolskem letu 1957/58 na Strossmayerjevi 1 pričela delovati osnovna šola Poljane. Višji oddelki bivše gimnazije so se preselili na Šubičevo 1, kjer se je oblikovala Druga gimnazija v Ljubljani. Kmalu je gimnazija na Šubičevi postala premajhna in do leta 1964 so se nekateri oddelki in učitelji postopoma preselili na Strossmayerjevo 1. Zaživela je nova Gimnazija Poljane, kasneje preimenovana v Gimnazijo Vida Janežič. Osnovna šola se je odselila. V šolskem letu 1968/69 so bile uvedene proste sobote, ki so se po poskusnem letu obdržale.
V času usmerjenega izobraževanja, v šolskem let 1982/83, sta se Gimnazija Vida Janežič in Gimnazija Ivan Cankar – kot so ob obletnici pisateljeve smrti leta 1976 poimenovali ‘Šubičko’ – združili v Srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo, od leta 1984 imenovano Srednja šola za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič. Po združitvi je bilo na šoli 43 oddelkov v dveh turnusih. Dijaki so namesto tradicionalne mature opravljali zaključne izpite, ki pa so bili leta 1985 opuščeni, oziroma odpravljeni.
Družbene spremembe v začetku devetdesetih let so prinesle novosti tudi na šolskem področju, ukinjeno je bilo usmerjeno izobraževanje, s sklepom Strokovnega sveta Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje 26. januarja 1990 pa se je v programsko zasnovo srednjega šolstva vrnil gimnazijski program. Po vseh šolskih reformah in družbenih spremembah se šola od 16. maja 1990 imenuje Gimnazija Poljane.
Poljane v samostojni Sloveniji
Leta 1989 je bila matura uzakonjena kot izpit, ki pomeni zaključek srednje šole in je pogoj za vpis na Univerzo. V vseh šolah se izvaja pod enakimi pogoji in vključuje zunanje ocenjevanje. Pri prvi maturi v šolskem letu 1994/95 so bili dijaki naše gimnazije zelo uspešni.
Danes je na šoli 32 oddelkov; aprila 2019 je bilo v šoli 898 dijakov ter 85 profesorjev in zaposlenih; maturo je v spomladanskem roku 2018/2019 opravilo 99 % učencev.
Na podlagi sklepa o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Gimnazija Poljane, ki ga je sprejela vlada Republike Slovenije 2. 9. 2008, šola izvaja program gimnazija in program klasična gimnazija. Slednja je program splošne gimnazije, katerega vsebinska rdeča nit je latinski jezik s književnostjo, okrepljen pa je tudi pouk zgodovine in filozofije. V primerjavi z gimnazijo je v obveznem delu klasične gimnazije zožen obseg naravoslovja, vendar lahko razliko dijaki izenačijo v izbirnem delu programa in se enako uspešno kot na splošni gimnaziji pripravijo na študij naravoslovne usmeritve. V primerjavi s splošno gimnazijo je izbira na klasični od tretjega letnika dalje večja. Šola opravlja tudi druge dejavnosti, povezane z vzgojo in izobraževanjem – izobraževanje odraslih, izpopolnjevanje v tujih jezikih in računalniško usposabljanje.
Literatura:
Kajzer, Janez: S tramovi podprto mesto, Mihelač, Ljubljana, 1995, str. 147.
Kette, Magda: Zbornik ob osemdesetletnici šolske zgradbe, Ljubljana, 1987,str. 8.
Marušič, Branko; Čibej, Edvard: Zbrani spisi, Predmeja 2005, str. 19 – 23.
Repe, Božo: Sodobna zgodovina, zgodovina za četrti letnik gimnazije, Modrijan, Ljubljana, 2005 str. 12 – 16.
Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev – Od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Slovenska Matica, Ljubljana 1996.
Viri:
Brošura o Klasični Gimnaziji, Gimnazija Poljane, Ljubljana, 2017.
Izvestja c.kr. državne nižje in višje gimnazije v Ljubljani (leto 1915, 1930), Gimnazija Poljane, knjižnica.
Kronika letopisi in izvestja 1890 – 1945, t.e.l, arh.e. 1-3., Zgodovinski arhiv Ljubljana.
Matična personalna knjiga, Gimnazija Poljane.
Nekaj zgodovine o sedanji prvi ženski realni gimnaziji v Ljubljani, predvsem za dobro zavoda, Šolski muzej, fond: 706/2, Ljubljana.
Poljanska Gimnazija, Ljubljana 1885 – 1961. Kronika, letopisi in izvestja, t.e. 1, a.e.3, Zgodovinski arhiv Ljubljana.
Spletna stran Gimnazije Poljane, https://www.gimnazija-poljane.com/sl/domov/, dostop: avgust, 2019.Šolska kronika Gimnazije Poljane, Ljubljana, februar 2018.