S polnimi rokami knjig in zvezkov se prebijam skozi gnečo prvega nadstropja. Na koncu hodnika zavijem levo, za seboj zaprem vrata in se znajdem v mnogo manj kaotičnem prostoru – šolski knjižnici. Obiščem jo skoraj vsako dopoldne v delovnem tednu.
Kot strastna bralka v knjižnico pogosto pridem zaradi izposoje knjig, a to gotovo ni razlog za moj vsakodnevni obisk. Šolska knjižnica meni, in predvidevam, tudi marsikateremu drugemu dijaku, predstavlja prostor, v katerem lahko v miru posediš, v naglici napišeš nalogo in prebiješ glavni odmor – to je tudi edini čas dneva, ko se tudi v knjižnici naredi gneča.
Gradivo vseh mogočih vrst, od atlasov do revij in leposlovnih knjig ter njihova izposoja je brez dvoma poglavitna funkcija knjižnice, nisem pa prepričana, da je tudi glavni razlog, da jo poljanci tako radi obiščemo. To sta v mnogih primerih knjižničarki Irena in Katarina, ki nas, vedno nasmejani, pričakata za pultom v tako imenovanjem knjižničnem hodniku, kjer so nam, dijakom, na voljo tudi računalniki in razne družabne igre. Seveda je svojo današnjo, sodobno podobo knjižnica postopoma pridobivala skozi čas, pri čemer so se najbolj opazne spremembe zgodile v treh večjih prenovah v drugi polovici 20. stoletja. Najstarejše knjige pa segajo še veliko dlje nazaj v čas – knjižnica se lahko pohvali z bogato zbirko starih knjig, od katerih je najstarejša Dictionarium octo linguarum Basilea iz leta 1584. V isti vitrini najdemo tudi dve Valvasorjevi knjigi iz 17. stoletja, zbirko latinskih in grških knjig ter mnoge prve izdaje slovenskih avtorjev.
Poljanci večinoma raje posegamo po novejših leposlovnih delih, učbenikih, slovarjih, atlasih in priročnikih, s katerimi si lahko pomagamo pri šolskem delu. Naša knjižnica pa nikakor ni ‘zategnjen’ prostor obvezne tišine, kjer so mladi prisiljeni sedeti nad debelimi, resnimi knjigami – prav nasprotno. Poljanski knjižničarki sta vzpostavili povsem drugačno vzdušje.
Tišina v hodniku knjižnice vlada bolj poredko in je prihranjena za prostore, v katerih se nahajajo knjige in mize za učenje, knjižničarki vedno spodbujata pogovor, razpravo o najnovejših knjigah, dogajanju na šoli in izven nje. Tako se tudi nekdo, ki ni nujno ljubitelj knjig in branja, v knjižnici počuti dobrodošlega.
Besedilo Manca Gosenca, 4.H, fotografije Luka Žager Đurić, 3.H.