Na fotografiji zgoraj: BNK 2009, Ruski dečki in znamenita Katjuša v dvorani na podstrehi šole
Začetki BNK-ja – takrat še božično-novoletnega koncerta – segajo v leto 2001. Na prvi prireditvi, ki je bila neke vrste dopolnitev božičnega sejma, so nastopali samo dijaki. Naslednje leto sem k sodelovanju povabila tudi kolege, za katere sem vedela, da se ali pa so se ukvarjali z glasbo. In številni so se odzvali. Prav tako pa tudi obiskovalci, ki so šolsko dvorano (takrat je imela okoli 140 sedežev) zasedli do zadnjega kotička. Nekateri so sedeli celo na robu odra. Še danes je zame to najljubši božično-novoletni koncert. Ne zaradi kvalitete točk, ki se z današnjo ne more primerjati, ali video posnetkov, ki jih takrat sploh ni bilo. Enostavno čutiti je bilo neko posebno povezanost med nastopajočimi in publiko. Nekaj, kar težko opišem z besedami.
Od leta 2003 do 2009 smo vsako leto izvedli dva koncerta v dveh zaporednih dneh. Prireditev je postala tradicionalna, točke pa vse raznovrstnejše. Leta 2008 sta takratna voditelja prvič vpeljala filmčke, ki so od takrat stalnica prireditve.
Mejnik božično-novoletnega koncerta je predstavljala selitev v Španske borce leta 2010. Tudi v novi dvorani smo izvedli dva koncerta, vendar v istem dnevu. Kandidatov za nastope je bilo vse več (BNK 2013 je trajal skoraj tri ure), večala pa so se tudi pričakovanja, zato smo za nastopajoče uvedli avdicije. Koncert se je preimenoval v BNK in to ime se je ustalilo ter postalo prepoznavno.
Novo prelomnico je koncert doživel leta 2017, ko je BNK prvič gostila Gallusova dvorana Cankarjevega doma. Prehod v tako veliko dvorano me je navdajala s strahom, saj enostavno nisem verjela, da bomo prodali vse vstopnice. Strah se je izkazal za neutemeljenega, saj je bila predstava, ki smo jo izvedli enkrat, razprodana. Poljanci so dobili priložnost nastopiti na enem največjih slovenskih odrov pred skoraj 1500-glavo množico, kar je svojevrstno doživetje.
BNK je torej prehodil pot od skromnih začetkov v šolski dvorani do prepoznavne prireditve, katere namen je bil sprva na isti oder postaviti poljanske dijake in učitelje ter predstaviti njihove talente, ki v razredu večkrat ostanejo skriti. Prerasel pa je v zgodbo, ki jo lepo predstavlja vizija naše gimnazije: »Prek Poljan z roko v roki od razumevanja do ustvarjanja sveta okoli sebe in sveta v sebi.«
Seveda te zgodbe ne bi bilo brez številnih generacij srčnih in kreativnih dijakov ter učiteljev, ki so z veliko dobre volje oblikovali BNK.
Hvala vam za vse.
Besedilo in izbor fotografij Nataša Žiger