David Movrin
Prispevek iz zbornika Poljane spomina : zbornik ob 120-letnici Gimnazije Poljane, Ljubljana: Gimnazija Poljane, 2020.
»Ob delavnikih lazi po hribih in dolinah ter izsleduje redke kamene in okamenine; prestrm mu ni niti nebotični Triglav, preoddaljena ne najskrajnejša kotlina, ako krije v sebi kako prirodno čudo. Potoma rad malo postoji, da pozve od kmetiča na polji ali rokodelca v delalnici, kako velita temu in onemu orodju. Zdaj ustavi starca s šopkom nabranih zelišč in cvetic: poimenovati mu mora vsako posebej; zdaj pomudi staro ženico z butaro dračja na rami: uljudno jo prinuja, da mu zapoje kako narodno pesem o Pegamu in Lambergarji, o vitezu Ravbarji ali pa o kralji Matjaži. A tudi iz fantov in deklet umeje šegavo izvabiti marsikatero zaljubljeno poskočnico. Vse, kar sliši in vidi, zapisuje si skrbno in natanko v knjižico.« V besedah, ki so odmevale ob odkritju spomenika Valentinu Vodniku v Ljubljani 30. junija 1889, prvega spomenika kakemu slovenskemu literatu, se skriva eden od vrhov slovenskega nacionalnega gibanja v 19. stoletju. Odkritje impozantnega bronastega kipa, za katerega so sredstva zbirali kar tri desetletja, je bilo kulminacija nič manj kot tridnevnega dogajanja in je privabilo deset tisoč obiskovalcev. Maša na Rožniku in pri svetem Jakobu, ritualiziran obisk na pesnikovem grobu, niz večernih umetniških dogodkov, topovski streli z ljubljanskega gradu ter slavnostna kantata, ki jo je za združeni zbor več kot tristotih grl uglasbil Benjamin Ipavec – vse to napenjanje slovenskih mišic je nemško skupnost v Ljubljani, ki je skušala postavitev spomenika zaman blokirati, navdajalo z rastočim nelagodjem.
Polihistorska radovednost
Kdo je bil slavnostni govornik, ki mu je na tej prireditvi pripadlo osrednje mesto? Takrat še ne štiridesetletni Fran Wiesthaler se je rodil 23. novembra 1849 v Celju, se nato šolal v Ljubljani in v Mariboru ter v Gradcu dokončal študij klasične in slovanske filologije. Usposobil se je za profesorja latinščine, grščine, slovenščine in nemščine ter si nabral izkušenj na gimnazijah v Mariboru, v Kranju in v Ljubljani. Zgoraj citirani pajan, ki ga je zapel Vodniku kot polihistorju, je vsaj nekoliko odražal tudi raznolikost Wiesthalerjevih lastnih preferenc. Raziskoval je pesnika Jovana Vesela Koseskega ter se kasneje poglobil še v Prešernovega znanca, jezikoslovca in čbeličarja Jakoba Zupana. Anton Slodnjak je čez leta njegovo študijo označil kar za »zgled solidne pozitivistične literarnozgodovinske obravnave«. Odkril in objavil je vrsto starejših besedil, med njimi Prešernov epigram »Prijatlu Ferdinandu Šmidu« (»Ni mi prijetno / nemško ime; / srčno pa ljubim / kranjsko srce«), bržkone tudi zato, ker je bil poročen z naslovljenčevo hčerjo. Dogajanje okrog Vodnikovega spomenika ga je spodbudilo, da je leta 1890 objavil pesnikove Izbrane spise, leto kasneje pa še Pesni Valentina Vodnika, oboje po za takratni čas visokih uredniških standardih in s pomočjo Vodnikove rokopisne zapuščine. Njegove kritične ocene včasih še po več kot stoletju zazvenijo nenavadno sveže. Tako nekje zbode slovensko literarno zgodovinopisje, v katerem da »kar mrgoli samih ›slavnih‹, ›preslavnih‹, ›izvrstnih‹ in ›odličnih‹ pisateljev«. Drugje podobno jedrnato piše o strankarskih tendencah slovenskih raziskovalcev, zaradi katerih je naveličano odložil odborništvo Slovenske matice: »Vednost je po mojem mnenji mejnarodna, splošno človeška … Strankarska veda sploh ni veda več.« Nekatere od njegovih študij se utegnejo zazdeti najstnikom 21. stoletja – zlasti aficionadom sage Somrak – čudno mikavne, denimo obsežna razprava »Volkodlak in vampir s posebnim ozirom na slovansko bajeslovje«. Bil je tesno vpet v znanstvena prizadevanja sodobnikov, svoje učence je spodbujal, naj v domačem kraju stikajo za narodnimi pesmimi, njihove zbirke pa nato izročal jezikoslovcu Maksu Pleteršniku in etnologu Karlu Štreklju.
Ravnateljska služba
Wiesthaler pa Vodnikov naslednik ni bil zgolj po radovednosti in po prostrani širini znanstvenega horizonta. Bronasti spomenik, ki ga je odkril leta 1889, deluje danes nekoliko neskladno s svojo okolico, trgu, na katerem stoji, kaže hrbet. Ko je bil postavljen, je bil namreč urbanistični kontekst povsem drugačen, za njim je bila mogočna stavba ljubljanskega liceja, stavba, ki so jo za šolske namene iz opuščenega frančiškanskega samostana preuredili na predlog Antona Tomaža Linharta. Prav to je bil razlog, da so spomenik umestili ravno tja, Valentin Vodnik je bil v času Ilirskih provinc ravnatelj tamkajšnje gimnazije in je bil to še takrat, ko sta s šolanjem v stavbi začela denimo Matija Čop in France Prešeren. (Ta se je »mojstra pevcov« kasneje spomnil v pesmi ter v simpatičnem sršenu: »Preblečen sem menišič bil, / in rad sem pel, še rajši pil«.) Na teh starosvetnih temeljih je bila v isti stavbi leta 1889 ustanovljena Cesarsko-kraljeva državna nižja gimnazija v Ljubljani, ki se je po celi vrsti drugih imen slednjič preimenovala v današnjo Gimnazijo Poljane. Fran Wiesthaler je bil njen prvi ravnatelj in v pravem smislu besede ustanovni oče, saj je šolo vodil kar dve desetletji, poskrbel je, da je prerasla v osemletno gimnazijo, in jo varno pripeljal do polnoletnosti.
Dosežki teh dveh desetletij so monumentalni. Na šoli, ki je bila zasnovana kot gimnazija z nemškim učnim jezikom, se je hitro začela uveljavljati slovenščina. Čeprav v črno-žolti monarhiji še lep čas ni smela postati osnovni učni jezik, je Wiesthaler s politiko majhnih korakov prišel presenetljivo daleč. Samo prvo od objavljenih poročil, Jahresbericht des k. k. Staats-Untergymnasiums zu Laibach iz leta 1892, je nemško, in še v tem je polovica teksta v slovenščini. Že naslednje leto je gimnazija objavila Izvestje c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani – in skozi vsa kasnejša leta so bila poročila slovenska. V prvem in drugem razredu je bila slovenščina učni jezik pri vseh predmetih »izvzemši deloma nemščino«, v tretjem in četrtem so v nemščini poučevali še grščino. V višji gimnaziji se je položaj obrnil, v slovenščini so učili le še slovenščino. Leta 1895 so se začele priprave, »da se po mogočnosti že z bodočim šolskim letom 1896/97. na c. kr. gimnazijah v Ljubljani in v Novem mestu vpelje v petem razredu slovenski učni jezik za verouk, latinščino, matematiko in naravoslovje«. Čeprav se je časovnica izkazala za preoptimistično, so se slovenski profesorji takoj lotili dela, predvsem pisanja potrebnih učbenikov v materinščini. Njihovo objektivno pomanjkanje je bilo namreč osrednji kamen spotike, s katerim so avstroogrske oblasti vztrajale pri nemškem učnem jeziku v gimnazijah, dejansko politični razlogi so se sprenevedavo skrivali za fasado strokovnosti. Slovenskim intelektualcem ni preostalo drugega, kot da to igro sprejmejo. Wiesthaler je sam sestavil Latinske vadbe, doživele so več izdaj, ter spodbujal tudi pisanje drugih učbenikov. Leta 1906 je v ta namen ustanovil poseben iniciativni odbor, ki mu je celo predsedoval.
Novo šolsko poslopje
A najhujši udarec, ki je zadel novo šolo, ni bil političen. Velikonočni potres leta 1895, ki so ga čutili od Dunaja do Splita in Firenc, je imel v epicentru ravno Ljubljano in je dosegel osmo, morda celo deveto stopnjo po Mercalliju. Povzročil je strašansko gmotno škodo, ocenjeno na sedem milijonov takratnih goldinarjev, porušiti je bilo treba približno desetino zgradb, med njimi licejsko poslopje. Kdo drug bi izgubil pogum; Fran Wiesthaler je v katastrofi videl predvsem priložnost. Ni mu bilo posebno žal za »prostori, ki je v njih vse plesnelo, trohnelo in rjavelo – to skrnobo smo dihali v sebe skoro pet let«, kot je napisal kasneje. Gimnazijo so najprej preselili na Beethovnovo ulico, vendar je bila rešitev začasna in zelo hitro so se začele priprave na gradnjo nove stavbe. Tu je nastopil manjši zaplet, mestna občina si je pod prodornim županom Ivanom Hribarjem želela dobiti prostor nekdanjega liceja za tržnico. Ta iniciativa »Tržnice ne damo« ante litteram je uspela, Wiesthaler se je očitno odločil, da pametnejši odneha, tako da so gimnazijsko poslopje po kakem letu pregovarjanja raje postavili ob Poljanski cesti.
Ob blagoslovitvi 19. marca 1908 je imel tako drugi veliki govor svojega življenja. Tokrat je bilo namesto bronastega spomenika pred množico nekaj vse drugače prepričljivih sadov govornikovega truda. Nova gimnazija je bila, povedano z njegovimi besedami, »trdna, kazna, ponosita stavba, prikupljiva očem po svoji zunanjosti in notranjosti in pred vsem, kar je najvažnejše, popolnoma primerna svojemu namenu, torej praktična. Nekak čut dobrodejnega miru in tihe zadovoljnosti prešine vstopivšega, kajti kamorkoli obrne oko, vse kaže, da je zdrav, učiščen okus umel spraviti v všečen sklad lepoto s koristnostjo, vse priča, da je bila umetnost služkinja praktičnosti. Skozi velika, deloma celo velikanska okna na čistini stoječega poslopja prodira morje svetlobe, iz 16 prijaznih, visokih in dovolj prostornih učilnic se odpira očem povsod razgled na modro nebo, po nekod tudi na visoke planine, na ljubki ljubljanski grad ali na plano, 11 primernih sob vzprejema lahko obilno zalogo raznovrstnih učil, mnogobrojne svetlogore Wolframove električne žarnice preganjajo po zimi in ob mračnih dnevih tmino, trojna ventilacija nam preskrbuje učilnice med poukom s potrebnim svežim vzduhom, široki, svetli hodniki in stopnice zabranjujejo vsako telesno nevarnost, na širnem dvorišču se morejo učenci izprehajati in razvedriti ob učnih odmorih, prostrana telovadnica jim bo pospeševala telesni razvoj, bogati zakladi c. kr. študijske knjižnice pa bodo širili učiteljem in učencem duševno obzorje, skratka: naše poslopje ustreza v pedagoškem in zdravstvenem oziru vsem novodobnim zahtevam.« Bogati zakladi c. kr. študijske knjižnice so sicer čez dobra tri desetletja dobili lastno stavbo, Plečnikovo palačo Narodne in univerzitetne knjižnice na Turjaški, mnogobrojne svetlogore Wolframove električne žarnice so se še nekoliko kasneje umaknile varčnejšim sijalkam, vse ostalo pa še vedno drži.
Veliki latinsko-slovenski slovar
Ko je bila gimnazija zgrajena, se je njen ravnatelj, bržkone mrmraje si nunc dimittis, z vsem ognjem vrgel v svoj zadnji življenjski projekt, v dokončanje velikega latinsko-slovenskega slovarja. To nalogo je dobil – spet v okviru prizadevanj za slovenski učni jezik – že 6. aprila 1895, dober teden pred potresom. Slovar je pripravljala skupina enajstih profesorjev, vendar je bilo glavno breme prav na Wiesthalerju, ki je prevzel skoraj polovico črk (KLMNOPQXYZ, kasneje še SUV) ter končno redakcijo in korekture. V nelahkih popotresnih okoliščinah je že dve leti kasneje kar v izvestju lastne gimnazije objavil poskusni »odlomek na pokaz«, gesla od N do nescio. Nescio pomeni »ne vem«, zadaj je mogoče zaslutiti duhovito sokratsko poanto; vsekakor besedilo na kar štiridesetih straneh še danes priča o visoki znanstveni ravni te tiskovine. Ko je bilo šolsko poslopje končano in vseljeno, je septembra 1908 ministrstvo Wiesthalerju podelilo »v svrho izvršitve latinsko-slovenskega slovarja docelen dopust« in 15. julija 1914 je avtor deželnemu odboru lahko sporočil, da je delo opravljeno, ter prosil za tisk. Toda nadvojvoda Franc Ferdinand je bil takrat že dobra dva tedna ustreljen, vsa evropska politika se je mrzlično ukvarjala s povsem drugimi problemi in prošnja je ostala brez odgovora. Dva tedna kasneje se je začela prva svetovna vojna.
Tik pred njenim koncem, ko je postalo jasno, da v popolnoma novem državnem okviru zaveze slovarjevega naročnika, Kranjskega deželnega zbora, ne bodo več držale, je projektu nepričakovano priskočil na pomoč ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič in oktobra 1918 sporočil, da je pripravljen financirati tisk. Z Wiesthalerjem sta si sicer petnajst let prej stala na nasprotnih bregovih, ko je ta pri Slovenski matici skorajda izsilil natis Štrekljevih ljudskih pesmi, tudi takšnih, ki so se zdele rahločutnejšemu Jegliču »nekoliko silno umazane«; da sta zdaj sklenila sodelovati, najbrž pove nekaj tudi o njunem človeškem formatu. Kot je mogoče brati v njegovem osebnem dnevniku, se škof pri tem niti približno ni zavedal, s kakšnimi ogromnimi stroški je povezano ročno stavljenje vsebinsko in tipografsko tako zahtevnega dela. Nekaj časa je v dnevniških samogovorih ječal nad tem, v kakšno finančno jamo brez dna se je spustil, se samokritično spraševal, ali ga ni v to gnala »baharija«, in zaman iskal pomoči, nato pa je po katastrofalnih poplavah v Gornjem Gradu, ki so ljubljanski škofiji spodsekale finančne temelje, sodelovanje pri slovarju decembra 1925 do nadaljnjega odpovedal. (Samo njegovi dolgovi tiskarju, ki so hitro naraščali, ker računov ni zmogel plačevati sproti, so takrat znašali že 300.000 dinarjev, skoraj toliko, kot je dal za vse plače v Zavodu svetega Stanislava v prejšnjem šolskem letu skupaj.) Do ustavitve strojev je bilo natisnjenih 1008 strani slovarja, gesla od A do facilis, ki so izšla v prvem zvezku. V vsesplošni revščini in bedi je Wiesthaler zaman iskal sredstev za nadaljevanje. V nekrologu, ki ga je leta 1927 objavil Čas, je ohranjen svojski spomenik njegovi slovaropisni predanosti: »Dne 25. januarja tega leta je še ves dan rokopis dopolnjeval; zjutraj, dne 26. januarja, je odšel od nas v večni počitek.« V gospodarski krizi, ki je Evropo zajela kmalu po njegovi smrti, ni bilo mogoče misliti na tisk, v razmerah druge svetovne vojne, ko se je ob nemški zasedbi slovarski rokopis s pomočjo prisebnega profesorja Frančiška Jereta za las izognil uničenju, še toliko manj. Po vojni si je akademik Anton Sovre prizadeval za nov premik, vendar je v tedanji državi njegova ideja več desetletij ostala brez odmeva. Pač pa je slovar začel znova izhajati leta 1993 in je popolnoma prenovljen, s pomočjo novih digitalnih baz, sodobnejšega znanja in plejade klasičnih filologov nove generacije leta 2007 vendarle dočakal tudi svojo zadnjo, šesto knjigo. Konča se z geslom zythum, iz katerega je skorajda slutiti olajšano nazdravljanje njegovih več kot sto sodelavcev; pomeni namreč »pivo«.
Korpus, ki ga je Fran Wiesthaler zapustil na 26.765 rokopisnih lističih, zdaj shranjenih na SAZU, ima danes v tiskani obliki 48.588 gesel na 4.166 straneh. Raziskovalci ga vzporejajo z največjimi dvojezičnimi slovarji, denimo z angleškim Lewis-Shortovim in nemškim Georgesovim, ki ju je pisec uporabljal kot predlogo. V manjših jezikovnih skupnostih tako temeljitega pripomočka praviloma ni najti in bralec si ob listanju ne more kaj, da ne bi občudoval zagrizene trme, s kakršno so se findesièclovski latinisti brez lastne države odločili postaviti svoj jezik ob bok največjim. Wiesthalerjev slovar je precej obsežnejši od Pleteršnikovega, od slovenskih slovaropisnih podvigov je z njim primerljiv le še Slovar slovenskega knjižnega jezika. V meandrih zgodovine je tudi kaj dobrega in po vseh zapletih, post tot discrimina rerum, je slovar bistveno boljši od tistega, ki bi bil v ugodnejših okoliščinah lahko natisnjen v začetku dvajsetega stoletja, vsebinsko in jezikovno je posodobljen ter predstavlja enega od temeljev za prevajalski razcvet, ki ga latinska književnost v slovenščini doživlja v zadnjem obdobju. Toda brez zelo osredotočene vizije inteligentnega garača, ki je dokončal njegov rokopis, ga preprosto ne bi bilo. Skupaj z Vodnikovim bronastim kipom in zidano stavbo na Strossmayerjevi predstavlja ta hip zadnjega od spomenikov, ki jih je Wiesthaler pustil za seboj. Od vseh je najbolj njegov, predvsem pa je, kot bi rekel Horacij, monumentum aere perennius, spomenik, bolj trajen kot iz brona.
Očetov naših imenitne dela
Za zaključek si bom privoščil še nekoliko osebno razmišljanje. Jasno je, da je uspeh sleherne šole posledica trdega dela, za katerim stoji velikanska množica požrtvovalnih posameznikov. Toda tudi ravnatelji pri tem niso čisto brez zaslug, zlasti dobri med njimi ne. Na Poljanah je bilo takšnih veliko in Fran Wiesthaler, ta strastni raziskovalec, ki je bil obenem nadarjen pedagog in verjetno vešč politik, nemara ni bil najslabši med njimi. Kakorkoli obračam, je čudno, da so vsi ti ljudje po izteku službe prepuščeni vljudni pozabi. To najbrž več kot o njih samih pove o družbi, ki so se ji razdajali in za katero se včasih zdi, da si z zgodovino zaradi slabih izkušenj ni preveč blizu – in da ne nagrajuje rada tistih, ki izstopajo. Toda včasih se stvari vendarle obrnejo. Na Filozofski fakulteti smo letos postavili kip Rajku Nahtigalu, prvemu dekanu, brez katerega bi bila zgodba te ustanove zelo drugačna. Postavljen je bil ob stoletnici; potiusque sero quam numquam, če si sposodim Livijevo lepo zašiljeno misel, bolje pozno kot nikoli. Čez nekaj let bo stoletnica Wiesthalerjeve smrti in takrat bi s slovesnostjo v njegov spomin lahko dali vsaj simbolno priznanje tako njemu kot – po sinekdohi – tudi naporom njegovih naslednikov. Njegov kip si predstavljam v igrivi maniri tivolskega Kocbeka, kako nevpadljivo in ne preveč v središču pozornosti sloni nekje ob šolski ograji, kjer sem tolikokrat slonel tudi sam. Kako med odmorom v družbi dijakov, ki ga na trenutke vzamejo za svojega in ga med smehom okrasijo s kakšnim posebej domiselnim pokrivalom ali šalom, radovedno zre na dogajanje v stavbi, ki jo je postavil. Ko je množici govoril o Vodniku, si najbrž ni mislil, da bo v njegovih besedah kdo nekoč lahko prepoznal njega samega: »Mogočno je vzplamtela vsestrane omike iskra, katero nam je on ukresil; žar njen bo svetil še poznim rodovom.«
David Movrin (maturiral 1995) je prevajalec in predavatelj na Oddelku za klasično filologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.